• Sprememba kitajskega zunanje-političnega pristopa se ni odvila čez noč. Večja asertivnost je rezultat ekomskega razcveta ter postopnih sprememb tekom zadnjih dveh desetletij.
  • Notranje-politično so spremembe rez z diplomatsko tradicijo polovice stoletja – vse od “odprtja” kitajske pod Denx Xiaopingom v 70tih.
  • Nova zunanja politika je deloma modulacija predhodne, deloma predstavlja novo kitajsko ravnanje pod vodstvom Xija. O sami politiki je možno najti mnoštvo interpretacij tako iz Kitajske, kakor od zunanjih opazovalcev – skupno obem je prespraševanje kitajske vloge v mednarodni skupnosti; sodbe se gibljejo od neoimperializma do benigne velesile in mnoštva vmesnih interpretacij.
  • Kakor za večino politike, bo dokončno sodbo podala zgodovina. V danem trenutku ostane le primerjava različnih interpretacij, saj je “črno-bela” sinofobna naracija o Kitajski grožnji …. pomanjkljiva.

Hladni mednarodni odnosi ne pomagajo pri “trezni” obravnavi geopolitične situacije, niti pri analizi delovanja posameznih akterjev. Jasno se kaže zgodovinski rebalans moči ter sočasen prehod v multipolaren mednarodni ustroj, kar dodaja k zaostrovanju odnosov med državami. V diplomaciji je govora o vračanja realizma – osrednji akter je država in njen interes – ter zasuk stran od globalizacijskega multilateralizma.

Interpretacij geopolitične situacije je nešteto. Med osrednjimi niti trenutnega zasuka je seveda Kitajska in njena vloga v mednarodni skupnosti. Prihaja do širokega razkoraka med analizami – od upravičenih in neupravičenih očitkov, do ignorance pri poznavanju kitajskih kulturnih in zgodovinskih partikularnosti. Namen pričujočega zapisa ni vrednotenje analiz, saj je tematika prekompleksna za prostor enega prispevka. Cilj je le bežna osvetlitev nekaterih ozadij kitajske politike, ki so prerada pozabljena med (mestoma) napihnjeno sinofobijo.

“WOLF” DIPLOMACIJA

Osrednja polemika je osnovana na porasti tako imenovane wolf diplomacije, oziroma spremembi kitajskega zunanje-političnega vedenja. Povzeto na kratko, je tekom zadnjih let zaznana večja “asertivnosti” kitajske na mednarodnem področju. Razlogov za spremenjeno ravnanje je več. Razcvet kitajske gospodarske moči partiji podeljuje več geopolitičnega vpliva, oziroma lažje sledenje državnim interesom, tudi prek diplomatskega pritiska. “Agresivna” zunanja politika je sicer v večji meri namenjena lastni publiki. Govora je o diversionary agression, kjer partija prek zmernih zunanje-političnih eskalacij dokazuje navedbe o moči države, ter krepi nacionalni/patriotski zanos.

Sprememba kitajskega zunanje-političnega pristopa se ni odvila čez noč, saj opazovalci že več kot desetletje govorijo o kitajskem/azijskem stoletju. Notranje-politično je partijsko ravnanje prav tako rez z “ustaljeno” diplomatsko tradicijo trajajočo pol stoletja. Natančneje se za ločnici štejeta obisk Nixona (1972), ter Deng Xiaopingov prevzem partijskega vodstva (1978) po Maotovi smrti (1976).

Nixon prične, kar se kasneje nadaljuje pod administracijo Carterja, Reagana ter nadaljnjih predsednikov ZDA (#neoliberalizem), normalizacijo odnosov s PRC. Deloma se s tem poglobi razkol med sovjetskim in kitajskim komunizmom; drug vzgib je kitajski ekonomski potencial (poceni delovna sila in milijardno tržišče). Na Kitajski strani pripadajo ključne zasluge za zasuk Dengu. Oddalji se od (ideološke) ekonomske teorije komunizma – “ni važno, če je mačka bela ali črna, dokler lovi miši” je Dengova fraza, ki odobri kitajsko izpeljanko tržne ekonomije.

Pri kitajskem ekonomskem vzponu je nujno poudariti nepojmljiv obseg rasti in razvoja. Kitajska je v nekaj desetletjih, seveda ob zunanji pomoči outsourcanja, ne le nadoknadila zaostanek, temveč postala druga največja ekonomija na svetu. BDP je leta 1970 znašal 92 milijard dolarjev; leta 2017 je nanesel na 12.250 milijard. Ne preseneča torej, da se je v luči novo dobljene ekonomske moči, spremenilo tudi zunanje-politično ravnanje države.

TAO GUANG YANG HUI

Deng Xiaoping ni pustil pečat le na ekonomski politiki Kitajske, temveč je med “odpiranjem” države oblikoval zunanje-politično doktrino Tao Guang Yang Hui, ki je vodila partijske odločitve tekom kasnejših desetletij. Poenostavljen prevod Dengove fraze je “bodi potrpežljiv, ter ciljal na manjše/postopne dosežke”, oziroma v angleščini “keep a low profile and bide your time, while also getting something accomplished” ali “hide brightness, nourish obscurity”. Interpretacija prevedene fraze je mestoma težavna, saj jo nekateri razlagajo kot “načrtovano” zavajanje – partija naj bi potrpežljivo izgrajevala ekonomsko in državno moč, preden je začela z agresivnejšim diplomatskim nastopom. Druge razlage izpostavljajo zgodovinski kontekst fraze, kjer ne gre le za tekmovanje, temveč preudarno in zmerno politiko ne glede na dobre ali slabe okoliščine.

Med kitajskim ekonomskim razcvetom od odprtja države v 70tih – kjer je zahod v imenu profitov outsourcal znanje in tovarne, ter pozabljal na liberalne “obljube” globalizacije, ki naj bi prek svobodne trgovine širila demokracija, ter človekove in delavske pravice – je partija sledila Dengovi frazi. Rez s tradicijo, oziroma večja kitajska asertivnost, se pojavi šele tekom zadnjega desetletja. Močan faktor je seveda kitajski ekonomski razcvet, v senci katerega se poveča tudi kitajska vojaška moč in mednarodni vpliv. Zasuk se pripisuje Xi Jinpingu, četudi se je pričel odvijati že pod Hu Jintaom (1, 2). “Presenečenost” zahoda nad asertivnejšo kitajsko zunanjo politiko je posledično hlinjena, saj se le-ta spreminja že več kot desetletje. Pomorska ustreznica BRI je string of pearls načrt pričet v začetku 2000čih. Prav tako se je v nadaljnjih letih pojavilo več notranje-kitajskih debat, ki so jasno odražale spremembe v globalnem nastopu Kitajske.

KITAJSKE NIANSE

Natančnejši pregled kitajskih ozadij bo opravljen v bodočih prispevkih. Ne gre le za relativizacijo ali whataboutism – poenostavljene analize začinjene s sinofobijo neizbežno privedejo do poneumljenih razlag kitajskega delovanja. Med drugim partija ni monoliten blok Xijevega enoumja, temveč sestavljena iz večih struj in podkrepljena z eksperti iz ostale družbe (1, 2, 3, 4). Posledično prihaja v kolesjih kitajske države do notranjih debat glede politike in odločitev, ki jih večino ostalega sveta ne vidi zaradi narave režima in jezikovne bariere.

Partijsko prespraševanje odstopa od Dengove maksime Tao Guang Yang Hui se je kazalo že leta 2013. V nadaljnih letih se kitajsko delovanje preobrazi, vendar ne zavrže vseh Dengovih naukov, temveč pride do neke vrste “evolucije”. Xi uporablja frazo Fen Fa You Wei – striving for achievement – kot dopolnilo predhodne TGYH. Mestoma predstavlja nova politična misel sicer oster rez s predhodno, saj daje več poudarka na dosego kitajskih interesov v tako imenovani “novi eri”. Nekaj let kasneje je bilo znotraj partije govora o global governance (1, 2), oziroma vlogi “močnejše” Kitajske in njenem vplivu na mednarodno skupnost. Slednje je leta 2020, še vedno ena izmed osrednjih tematik debat o Kitajski s strani zunanjih opazovalcev (1, 2, 3, 4).

V vmesnih letih se je odvijala tudi nadaljnja modulacija kitajske pozicije, ki odraža centralizacijo oblasti pod taktirko Jinpinga. Govori se o community of common destiny, ter kasneje o Xijevi  “diplomatski misli” in “mali rdeči knjigici” (referenca na Maotovo knjižico kulturne revolucije). Sodba ostaja domena interpretacije, saj se giblje od “mehkega” imperializma, do kitajske kot benigne velesile. Mestoma prihaja do “kulturne” dileme, saj se na rastočo moč kitajske prerado gleda s stališča zgodovine zahodnega imperializma – država z večjo močjo bo po naravi pričela dominirati prek sile. Po drugi strani se lahko kitajskemu stališču očita idealizem, ki ni v soskladju z nekaterimi potezami države. Xi vidi Kitajsko kot miroljubno velesilo, katere moč temelji na gospodarstvu in ne vojski – sočasno se vrsti mnoštvo mejnih incidentov in modernizira vojsko, kar ne pomirja skeptikov.

REALIZEM vs LIBERALIZEM in MULTIPOLARNOST

Glede na izvor analize, prihaja do različnega razumevanja delovanja in interesov. Kitajsko vodstvo ni, po odprtju države, nikoli obljubljalo “zahodno” politično liberalizacijo, temveč sledilo le svoji izpeljanki liberalnega/tržnega gospodarstva. Zahod je medtem več desetletij moraliziral o človekovih in delavskih pravicah, vendar v ozadju nadaljeval z globalizacijo in svobodno trgovino – za dejanski diplomatski/ekonomski pritisk “ni bilo” politične volje aka denarja lobistov.

Povedano poenostavljeno ter v kontekstu teorije MO – če je Kitajska vse od začetka odprtja sledila realizmu, je zahod medtem nosil masko liberalizma, ter v ozadju nadaljeval (neo)imperializem. Posledica spremenjenega ravnovesja moči in globalnega premika v multipolarnost je, nepresenetljivo, trenutni geopolitični kaos. Slednje je le ena od možnih interpretacij. Nujnost pri analizi trenutnega stanja je zavedanje, da obstaja več (enakopravnih) pogledov, vendar ima sočasno vsak akter svojo malho težav in hipokrizije. Kljub temu so države (Realpolitik) upravičene do sledenja lastnemu interesu. Dejanski problem niso ločnice in diplomatski spori zaradi različnih ciljev, temveč trenutna disfunkcionalnost v diplomaciji (multipolarni kaos; Trump; COVID; etc), ki hromi mednarodno sodelovanje.

Končna sodba bo domena zgodovine – nedvomno je kitajska spremenila svoj zunanje-političen nastop, vendar se sočasno ne sme ignorirati najbolj banalne in zdravorazumske zgodovinske primerjave. Upoštevši le zadnje pol stoletja neoliberalizma, ki zajema tudi obdobje ameriške hegemonije po razpadu CCCP, so “liberalne” zahodne države zmetale po svetu nekajkrat več bomb kot med drugo svetovno vojno. Medtem je bil vrtoglav gospodarski vzpon Kitajske odvit brez vojaških posredovanj na drugih kontinentih, ter brez ilegalnih invazij na podlagi laži o WMD, ki še vedno niso pod “nuremberškim” drobnogledom.

Kitajske provokacije in mejna trenja so venomer “zmerne” narave in v kitajski “soseščini”, saj večidel služijo ozadjem diversionary agression pristopa in so del (realistične) intra-azijske diplomatske igre. Nenazadnje so ekonomije večine azijskih držav vezane na izvoz produktov, ter uvoz surovin – “vroča” vojna, ki bi zaprla pomorske trgovske poti, je nepojmljiva za vse udeležence (razen ameriških “jastrebov” in lobistov MIC). Podobna težava, oziroma kitajska Ahilova peta, je 80% uvoženih fosilnih goriv, katerih večidel potuje skozi malaško ožino. Ob morebitnem spopadu bi bila ožina primaren strateški cilj nasprotnika, saj bi zaprtje “usahnilo” kitajsko gospodarstvo, partija pa bi se “soočala” z milijardo brezposelnih državljanov. Kadar se torej govori o tako imenovani kitajski agresiji, ter napihuje sinofobna svarila, se ignorira malho nians v ozadju. Slednje sicer ne zagovarjajo nujno kitajskih navedb o benigni naravi svoje zunanje politike, vendar vsaj kažejo, da so poenostavljene interpretacije kitajske zunanje politike izjemno pomanjkljive.