- S potrditvijo nominacij demokratskega in republikanskega tabora, so novembrski kandidati določeni.
- Za napoved izida je prezgodaj. Glede na ankete podpora niha med obema kandidatoma.
- Kljub vsem “polemikam” Trumpove administracije, ga podpira zadosten del volilcev, da ostaja v tekmi.
- Glede na scenarij 2016 – Biden je prepakiranje Hillary z malho demence – Trumpov poraz ni zagotovljen. Naslednji meseci obetajo neviden volilen spektakel.
V predhodnih člankih se je orisalo pot, ki je pripeljala do trenutnega stanja. Glede na izbran obseg interpretacije, se lahko vzroke išče v “daljni” preteklosti ali bližnji zgodovini. Sočasno se ameriški volilni proces sooča z “vgrajenimi” sistemskimi težavami že več desetletij – Trump je le zadnje dejanje večdesetletne tragedije. Sočasno, njegov pristop ni le odprl Pandorino skrinjico populizma, temveč je politični nivo bastardiziral na raven resničnostnega šova. Pogreša se “enostavnejše” dobre stare čase, ko je kaos (z manjšim obsegom), povzročal mali Bush …
NIŽANJE STANDARDOV
Kljub heterogenosti ameriške politične krajine, so bila v ozadju nepisana pravila politične igre in obnašanja. Odstop od norme se je pričelo z republikanskim torpediranjem Obame. Izvolitev Trumpa leta 2016 je bil le nadaljen rez z ustaljenimi praksami. Ne sme se pozabiti, da je bilo republikansko vodstvo med izborom predsedniškega kandidata sprva zoper Trumpa. Primarni kandidati so bili Bush, Cruz, Rubio, torej “ustaljeni” politični obrazi. Trump sprva pomete z republikansko konkurenco; ko ankete pokažejo, da ima dobro možnost zoper Hillary, ga republikanska partija podpre – norme so navsezadnje manj pomembne od naslade moči Bele hiše.
Demokratom in Republikancem se lahko očita marsikaj – podlega kapitalu, lobiranju, etc – na pozicijo predsednika se je nastavljajo vsaj pseudo-državnika. Trumpova retorika je napolnjena s prikritim rasizmom in podpihovanjem populističnih instinktov. Sočasno je postala “objektivna resnica” nepomembna – “laž, ki se ponavlja, postane resnica” so dokazali že nacisti. Medtem ga narcisoidnost in napihnjen ego ščitita pred kakršnokoli trohico slabe vesti med poplavo laži in neresnic, ki jih navaja kot dejstva.
Trump se prav tako ni pojavil iz vakuuma, temveč je le rezultat daljšega političnega zdrsa, saj je volilni spektakel postajal farsa že dlje – začenši z Reaganom ter obdobjem Clinton/Bush dinastij. Kaligula je le izkoristil in zaostril retoriko in “FoxNews pristop” do resnice – ledino se je oralo že prej.
PATOLOGIJE NARCISISTIČNEGA AVTOKRATA
Jasen odraz patološkega pristopa Trumpa (in podobnih avtokratov), je natolcevanje o sistemski zaroti. Nista problem Trumpova nesposobnost in odločitve – za težave so “krivi” pristranski MSM mediji in takoimenovan deepstate (v nevtralnem smislu se za deepstate smatra birokratski aparat države, saj imajo karierni aparatčiki daljše mandate od predsednikov). Ne preseneča, da so v očeh Trumpa pristranski vsi mediji “levo” od Fox News in Breitbart kloake.
Kaligula si na vse možne načine gradi podporo, četudi prek spogledovanja in podpihovanja radikalnih elementov. Če so dosedanji predsedniki iskali zunanje sovražnike, je Trump pripravljen iskati notranje. Če so prejšnji predsedniki na polemična vprašanja odgovarjali s floskulami, Trump napada “sovražne” novinarje; jim vzema dostop do konferenc. Obenem administracija vse od 2016 nastavlja “sporne” lakaje na odločevalska mesta v ministrstvih (1, 2, 3). Glede na pristojnosti predsednika v ameriškem sistemu, se mora prav tako vzeti v zakup, da se bo še desetletja “živelo” z več kot 200 zveznimi sodniki nastavljenimi pod Trumpom in potrjenimi s pomočjo republikancev. Zaradi političnega krča v kongresu (demokratski spodnji dom – house; republikanski zgornji dom – senate) pričenja Trump izkoriščati svoje pristojnosti, saj vlada prek predsedniških odločb in vetov na neljube zakone.
Odraz amoralnega pristopa je napihovanje “nevarnosti” volitev prek pošte – nujnosti med pandemijo. Sočasno se Trump poslužuje “praktičnih” poskusov oteževanja prek omejevanja nujnih sredstev, ki bi ameriški pošti omogočila kvalitetno izpeljavo volitev (1, 2, 3). Obenem, isto kot leta 2016, Trump vnaprej gradi zgodbo o demokratski “kraji” volitev prek poštnega glasovanja – kaj natančno bo naredil v primeru izgube, se lahko le ugiba. Druga tarča so tehnološki giganti za socialnimi omrežji, saj veljajo za “naklonjene” demokratom. Sočasno Trumpova kampanja nima zadržkov glede izkoriščanja algoritmov in big data detajlov uporabnikov, za kreacijo usmerjenih oglasov, ki posameznemu delu volilne baze servira prikrojeno zgodbo o Trumpu. Prikrojeno v smislu različnih, mestoma nasprotujočih si navedb, dostavljene volilcu s podobnim pogledom (na podlagi njegovih obiskov medmrežja). #cambridgeanalytica
FINALE RESNIČNOSTNEGA SPEKTAKLA
Ponovno je Trump le znižal standarde in pristope. Oteževanje volilne udeležbe, “pogojeno” z barvo kože in socialnim statusom, je ena od obstoječih sistemskih težav, katere nit se na take in drugače načine, vleče dlje (1, 2). Ne sme se podcenjevati “trumpifikacije” republikanske partije, ki se je kljub vsem polemikam zadnjih let, za 2020 ponovno postrojila v podpori Trumpa.
Na drugi strani političnega spektra, so demokrati ponovno izničili “progresivnega” Sandersa, ter v tekmo poslali prepakiran pristop, s katerim je Hillary zgubila že 2016. Seveda so časi drugačni – čuti se kaos štirih let Trumpove administracije; pandemija je medtem oklestila ekonomijo – vendar ostaja demokratski pristop isti. Glaven “adut” Bidena ni njegov politični program ali osebnost, temveč je osnova kampanje ponovno le not as looney as Trump. Rezultat bo znan 3. novembra – glede na (pričakovane) težave z glasovanjem in štetjem glasov, bo “pot” naslednjih štirih let, znana šele nekaj dni kasneje.