- V Belorusiji se je, po spornih volitvah, v pičlem tednu skrhala stabilnost režima.
- Za prognoze je zgodaj. Lukashenkov režim se bo na vse moči trudil obdržati na oblasti; trenja lahko trajajo dlje. Kljub temu se stežka vidi pot nazaj.
- Kaže se izguba podpore med tradicionalno bazo (delavstvom) in vsesplošno naveličanostjo ljudstva nad četrt stoletja avtokratskega vodenja države, zaznamovanega s koruptno oligarhijo.
- Režim je osamljen tudi mednarodno. Obdobje hladnih odnosov z Rusijo Lukashenku ni prineslo (pričakovano) zahodno podporo – namesto nje se zaradi prikrojenih volitev in represije zoper protestnike, obetajo sankcije.
Belorusija je do nedavnega veljala za zgled “stabilne” avtokratske ureditve. Po spornih volitvah se je v pičlem tednu skrhala stabilnost režima. Lukashenko je še nedavno slavil 80% volilno “podporo“. Kot drugi odstavljeni avtokrati pred njim, je pričel verjeti v lastne laži in propagando, ter se počutil varnejšega na svojem mestu, kot je v realnosti bil.
Pričakoval je ponovitev “ustaljenega” postopka svoje potrditve za predsednika. Povolilno ljudsko negodovanje se zatre silo, ter počaka na postopno zamrtje protestov. Medtem se opoziciji očita vezi z liberalnim zahodom, ter v klasični maniri avtokratov, krivdo za stanje pripisuje zunanjim silam.
Kljub agresivnem policijskem posredovanju ob prvem pojavu protestov (več tisoč aretiranih; nekaj sto ranjenih; dva mrtva), le-ti tokrat niso pojenjali, temveč na ulice priklicali dodatne ljudi. Skrhana podpora je bila očitna tudi pri naslovitvi množice delavcev. Slednji so veljali za njegovo volilno bazo vse od prevzema oblasti v 90tih – Lukashenko se portretira kot branik pred tujim kapitalom, ki bi razkrojil gospodarstvo. Slednje, glede na ruska 90ta, ni neutemeljena skrb – po drugi strani je bil le priročen izgovor za režim, čigar oligarhija se je medtem okoriščala s taistim državnim bogastvom, katerega naj bi Batka (ruski nickname za Lukashenka) ščitil.
Izguba podpore je bila očitna, saj so ga pričeli delavci med govorom izžvižgavati. Na cesto so odšli tudi režimski novinarji v državnih medijih – surealno stanje je bilo odraženo v praznem stolu napovedovalca dnevnih poročil, ki je mesto zapustil ob pričetku oddaje. Med protestniške vrste naj bi prehajal tudi del policije. Zaenkrat se še ne kažejo razpoke med višjimi režimskimi aparatčiki, niti med siloviki (varnostne sile). Glede na hitro potapljanje ladje, se obeta tudi njihov eksodus, kar bi bil zadnji žebelj v krsti režima.
Režim se ne šibi le notranje-politično, temveč ostaja izoliran tudi na mednarodnem področju. Hladni odnosi z Rusijo trajajo že dlje. Pred volitvami je Lukashenko poostril anti-kremeljsko retoriko; vrhunec je bil incident aretacije ruskih plačancev (Belorusijo se že leta izkorišča kot vmesno postajo). Od dotične retorike si je Batka obetal zahodno odobravanje – glede na volilno farso in policijsko represijo, se vzpostavlja ekonomske sankcije. Drugi del rusofobije je bil namenjen izgrajevanju ljudske podporo prek svaril o ruskem vplivu. Kremelj naj bi se vmešaval v volitve; kasneje je odsvetoval udeležbo na protestih, saj naj bi bili prisotni ruski provokatorji; isti izgovor je bil uporabljen za agresivno posredovanje policije; tudi opoziciji se je očitala rusofilija. TLDR – nihče mu ni verjel.
Tu leži glavna razlika med trenutnim dogajanjem v Belorusiji, ob primerjavi z ukrajinsko Euromaidan izkušnjo. Pri Ukrajinski zgodbi so bili protesti in opozicija vpeti v geopolitično mešetarjenje Zahoda in Rusije, ter etnično razdeljeni med Ukrajince in Ruse. Beloruska opozicija ni anti-ruska (želi si stabilne politične in ekonomske odnose), niti ni eksplicitno pro-zahodna (eg ne omenja se članstvo Belorusije v EU) – kljub heterogenosti opozicijskih skupin so zedinjene v uporu zoper režim. Kremelj medtem sicer izraža nominalno podporo režimu (čuti se nelagodje, saj lahko beloruski protesti inspirirajo opozicijo v federaciji), vendar sočasno ne kaže resnih znakov o posredovanju (Batka trdi sicer drugače), saj se Putin zaveda, da bo lahko oblikoval odnose tudi z nasledniki Lukashenka.
Druga razlika med ukrajinsko “barvno revolucijo” in trenutnim uporom v Belorusiji, je avtoritarna narava režima. Lukashenko je tekom svoje vladavine izgradil obsežnejši represivnejši aparat (siloviki), ki mu je vsaj trenutno še vedno lojalen. Prva smrt je bila v Ukrajini zabeležena po dveh mesecih protestov; v Belorusiji že v prvih dneh. Posledično, se glede na dogajanje lahko govori o neizbežnosti Batkinega odstopa – sočasno se ne sme pričakovati hitre, niti mirne razrešitve stanja. (vir: carnegie)