• Govor o sveži Hladni vojni je deloma napihnjen, saj se trenja odvijajo v drugačnem mednarodnem ustroju. Namesto blokovske bipolarnosti smo tokrat priča multipolarni mednarodni areni, kjer veljajo drugačna “pravila”.
  • Hladni odnosi med Kitajsko in ZDA sicer vedno bolj sličijo na scenarij iz Hladne vojne, vendar se zaostritev ni pojavila čez noč, temveč je rezultat zadnjih desetletij. Četudi poskušata krivdo za stanje prelagati na pleča drugega, sta “kriva” vodstva obeh držav.
  • Glede na bližino ameriških predsedniških volitev, se opaža naveličanost na Trumpovim resnišnostnim šovom. Večina držav čaka na rezultate, ki bodo razčistili s čim se bo imelo opravka v nadaljnjih letih – Kaligulo ali Biden demenco.

Pojavlja se hype o novi Hladni vojni. Situacija, kot vedno, ni črno-bela. Nedvomno smo priča zaostrovanju odnosov, ki sliči blokovski tekmi iz prejšnjega stoletja. Scenarij ni nov – diplomatske in trgovinska nesoglasja, ki vodijo v oboroževalno in tehnološko tekmo; pojav proxy žarišč (eg HK, SCS) ter diplomatski hlad v mednarodni skupnosti. Po drugi strani je vrnitev k zunanje-političnem realizmu vsaj deloma “naravna”. Bipolarnost hladne vojne je bila nadomeščena z ameriško unipolarnostjo/hegemonijo. Več samozadanih napak v naslednjih desetletjih, (Irak, Sirijia, ekonomska financializacija, etc) je privedlo do epohalnega rebalansa moči med velesilami in regijami – na ravni mednarodnega ustroja je govora o prehodu v multipolarnost. Priča smo torej obdobju “prevetritve”, ki so zgodovinsko vedno zajemale tudi porast meddržavnih trenj.

ZGODOVINSKI TLDR

Po razpadu CCCP v 90tih zahod izgubi ideološkega tekmeca. Naslednji sovražnik se pojavi v post 9/11 svetu ob metastaziranju globalnega terorizma, vendar je narava boja hibridna (velesila vs gverila). Šele med porastom ruske zunanjepolitične asertivnosti (Gruzija 2008; Krim 2014), se v obrambni srenji odpire penine in briše prah iz hladnovojnih učbenikov – vrača se great power tekmovanje slično časom Hladne vojne.

Navkljub statusu jedrske velesile, Rusija ne predstavlja resne grožnje dominantni poziciji zahoda zaradi manka ekonomske moči. Neposredna ruska moč je omejena na “bližnjo tujino” (near abroad). Drugod je rusko udejstvovanje zmernejše. Kremelj kontrira zahodnim načrtom predvsem tam, kjer ima lokalne partnerje. V Siriji se pomaga Assadu obdržati na oblasti; podobno izgleda podpora Maduru v Venezueli; ista zgodba se še vedno odvija v Libiji. Velik del ruskega udejstvovanja le izkorišča šibke točke nasprotnikov. Spust v “reality show” demokracijo na zahodu, kjer se voditelje zbira na podlagi priljubljenosti, je samo-povzročena dilema, ki traja že desetletja. Ruska stran le izkorišča stanje za asimetrično tekmovanje (saj v vojaškem smislu ne more parirati). Med analitiki se govori o hibridnem vojskovanju, oziroma Gerasimov/Primakov doktrina.

RAST AZIJSKEGA HEGEMONA

Šele vzpon Kitajske servira varnostno-vojaški srenji enakovrednega (near peer) tekmeca, na podlagi česar se prične pohitreno obujati nauke o great power competition. O vzponu Kitajske, ter splošneje “azijskem stoletju”, se čivka že desetletja. Ne gre le za vojaško moč, temveč je pomembna komponenta obseg kitajskega gospodarstva. Postopno zaostrovanje odnosov in zunanje-politične odločitve (eg ameriški pivot to Asia), ki sličijo na prepakiranje hladnovojne doktrine zajezitve (containment), so pričete že pod Obamo.

Med Trumpovo administracijo se razplamti obseg in razširijo področja tekmovanja. Iz besedne vojne se preide v trgovinsko vojno med državama. “Praksa” dotičnih pogajanj se kaže prek sankcioniranja kitajskih podjetij (TikTok, WeChat). Dober zgled je tudi panika glede 5G (v ozadju so nedokazane, vendar možne varnostne luknje; sočasno gre tudi za protekctionizem ameriških tehnoloških gigantov, ki so zaspali pri razvoju 5G). V ospredju se ponovno pojavijo strateške surovine – v digitalni dobi je nafta nadomeščena z redkimi kovinami; prihaja tudi do vedno vidnejše oboroževalne in tehnološke tekme, kar odražajo primeri industrijske špionaže in kibernetskih vdorov. Postopna eskalacija je privedla celo do konca “nedotakljivostjo” diplomacije, saj državi zapirata veleposlaništva. Na “terenu” se, v južno-kitajskem morju (SCS), množijo incidenti med mornaricama obeh velesil in ostalih udeležencev. Sočasno novačita obe državi zaveznike za svoj “blok”, oziroma sfero vpliva.

S strani Kitajske, je taisto obdobje zaznamovano s spremenjenim “obnašanjem” v zunanji politiki. Poenostavljeno, sledi partija vse od detanta v 70tih (Nixonov obisk), Dengovi doktrini tao guang yan hui, ki je narekovala zmerno zunanjo politiko med rastjo kitajske gospodarske in vojaške moči. Pod “Xijevo mislijo” postaja kitajsko zunanjepolitično ravnanje bolj asertivno (wolf warrior diplomacy). Med zahodnimi analitiki se pojavlja več različnih interpretacij – od svaril do zmernejših pogledov. Navsezadnje se ne sme pozabiti, da so kitajski incidenti s sosedami “zmerni” – namen ni vojna, temveč provokacije in pritisk; del vzroka za asertivnost je lastna publika. Obenem se je Kitajska, v štirih desetletjih prelevila iz nerazvite države v drugo največjo ekonomsko silo na svetu, brez obsežnejših vojaških udejstvovanj ali desetletja bombardiranj (po Bližnjem vzhodu). Glede na nujo po izvozu produktov, je pomorski spopad, ki bi zaprl trgovske poti, prav tako nezamisljiv.

Za konflikt je vedno potrebnih več udeležencev. V danem primeru se lahko za zaostritve krivi ameriško in kitajsko vodstvo, četudi poskušata krivdo za stanje prelagati na pleča drugega.

HLADNA VOJNA (redux)

Porast geopolitičnih trenj se ni zgodil čez noč. V celotno zgodbo vpade še pandemija ter posledičen ekonomski šok, kar privede do dodatne zaostritve predhodno hladnih odnosov. Govor o tekmi in “ločevanju” med Kitajsko in ZDA je nedvomno upravičen – označba s Hladno vojno je medtem stvar interpretacij. Za nekatere se Hladna vojna ni končala, temveč le zamenjala podobo med (kratkim) obdobjem ameriške hegemonije/unipolarnosti. Drugi poudarjajo, da je spust v hladne odnose in tekmovanje rezultat zavestnih odločitev vodstva obeh držav – tekma ni neizogibna. Zmernejši glasovi smatrajo primerjavo s Hladno vojno za pretirano, oziroma del propagandne zgodbe.

Za kakršnekoli prognoze bodočega dogajanja je prezgodaj. Nedvomno prihaja do trenj v nekaterih sferah (digitalna tehnologija; državna varnost; strateške surovine; ipd), ter blokovskega deljenja na “ekipe”. Medtem večidel sveta čaka na rezultat ameriških predsedniških volitev v novembru. Čuti se naveličanost nad resničnostnim šovom Trumpove administracije. Za večino deležnikov trenutno nima smisla oblikovati nadaljnjih politik, dokler se ne razčisti s čim se bo imelo opravka v nadaljnjih letih – Kaligulo ali Biden demenco.