• Preden se v prihodnjih objavah spusti v analizo trenutne geopolitične tekme, “inovativno” poimenovane Hladna vojna 2.0, je smotrn bežen pregled sfere mednarodnih odnosov.
  • Praksa, teorija in analiza MO so tesno prepletene. Vse tri so ujete v danosti “svojega” časa in partikularne interese držav.
  • Posamezne interpretacije so nepopolne – le kolaž različnih pogledov zajame celostnejšo sliko. Mednarodno dogajanje je posledično nujno analizirati v širšem kontekstu (kdo je pisec; ali ima agendo in/ali interes), saj se le tako zajame nianse in izogne enostranskim razlagam.

Pri humanizmu se v ozadju vedno nahaja dilema normativnosti in epistemologije. Poenostavljeno, je pri vsaki tematiki možnih več sočasnih, mestoma nasprotujočih si, pogledov in interpretacij. Obenem zajemajo mednarodni odnosi dve ravni, v angleški literaturi razlikovani z veliko začetnico – akademska teorija (International Relations) in “praksa” mednarodne diplomacije (international relations).

Akademska sfera zajema več teoretskih struj MO:

  • Realizem – mednarodna arena je anarhična ter poseljena z racionalnimi državnimi akterji, ki načrtno iščejo izboljšanje svojega položaja (moči). Govora je o realpolitik; med zgodovinskimi predstavniki so Thucydides, Hobbes, Rossueau, ter enfant terrible humanizma Machiavelli. Moderna ustanovitelja akademske struje MO, E.H.Carr in H.Morgenthau, se prav tako uvršča med realiste.
  • Liberalizem – izhaja iz predpostavke, da so posamezniki zmožni sodelovanja, s čimer se zavrača realistično priseganju na moč. Mednarodna arena prav tako ni le domena držav, temveč sistem mnoštva akterjev (civilna sfera; NGO; nadnacionalne organizacije), ki ga skupaj oblikujejo.  Osrednja mantra struje je multilateralism.
    • Neoliberalizem – hibrid, poimenovan tudi liberalen realizem, ki na eni strani potrjuje primat držav, vendar izpostavlja pomembnost nednacionalnih in medvladnih organizacij. Za razliko od realizma, se odnose med državami interpretira v absolutnem smislu – ne gre le za relativna razmerja moči, temveč je pomemben skupek vseh vezi (complex interdependence), čemur sliči neoliberalna mantra proste trgovine.
  • Konstruktivizem – izjemno široko polje analize, ki ne izhaja neposredno iz MO, temveč socioloških prespraševanj, ki mednarodne odnose interpretirajo kot zgodovinske in socialne konstrukte.
  • Marksizem – interpretacija, ki zavrača realistično/liberalno usmerjenost v odnose moči in oblike sodelovanje, ter usmerja fokus v analizo ekonomskih in materialnih razmer med akterji. Ena izmed podstruj je kritična teorija MO, ki vleče korenine iz frankfurtske šole.
  • Post-strukturalizem – postmodernistična dekonstrukcija pojmov in konceptov, ki deloma zajema nove interpretacije starih problemov; deloma je le woke megla.

Poleg posameznih teoretskih šol, se znotraj MO nahaja tudi analiza različnih nivojev mednarodnega ustroja – celoten sistem; deli sistema (razmerje posamezne države do mednarodne skupnosti); analiza individualnih podenot (notranje posebnosti države, ki vplivajo na obnašanje države v mednarodni areni). Bežen pregled analiz v nadaljevanju; za dodatne nianse je odlična odskočna deska Wikipedija.

  • Analizo sistemskih konceptov (celoten sistem) največkrat uporabljata realistična in strukturalistična ločina MO (tudi ostale struje se v taki ali drugačni meri sklicujejo na sistemsko analizo). Pod drobnogledom se nahaja suverenost, moč, nacionalen interes, nedržavni akterji, bloki, prepletenost in soodvisnost, ter polarnost.
    • Polarnost predstavlja eno najprepoznavnejših karakteristik mednarodne krajine. Hladna vojna je bila bipolarna; post90 so bili zaznamovani z ameriškim unilateralizmom, ki je izpuhtel nepričakovano hitro. Svet se zadnje desetletje premika v smeri multipolarnosti, ki je že dlje buzzword med analitiki.
  • Pri delih sistema se analizira razmerje posamezne države do preostalega mednarodnega sistema. Govora je vrsti režima (demokracija – avtokracija); revizionizma ali status quo narave režima; religioznih in kulturnih vplivih na zunanjo politiko države, ipd.
  • Pregled individualnih podenot dopušča najširše mere interpretacij. Glavna karakteristika pristopa je odmik stran od državno-centrične analize.

Praksa, teorija in analiza MO so tesno prepletene. Nenazadnje so vse tri ujete v danosti “svojega” časa. Med hladno vojno dominira realizem; po razpadu CCCP (manko ideološkega/državnega sovražnika) se govori o obdobju liberalizma in neoliberalizma. S porastom tekmovanja med ZDA in Kitajsko, se briše prah iz hladnovojnih “učbenikov” – diplomatski odnosi se odmikajo stran od liberalnega multilateralizma, ter nagibajo v realpolitik.

Poleg heterogenih možnosti interpretacij, se v ozadju mednarodnih odnosov nahajajo še partikularni državni interesi, ki dodajo h kaotičnosti mednarodne arene. Obenem ni nujno, da posamezna država uporablja le en pristop. Na določenih področjih je lahko zunanja politika posamezne države realistična; v drugih liberalna. Odličen zgled je Kitajska – trenja v SCS in Himalaji so domena klasične moči/realizma. Tehnološka in gospodarska tekma (5G, Huawei, redke kovine) je ponovitev hladnovojne oboroževalne tekme v novi preobleki. Medtem sta BRI in AIB liberalna/multilateralna projekta.

Najpomembnejši del mednarodnih analiz posledično niso posamezne interpretacije, temveč kolaž različnih pogledov. “Zgodbe” je smotrno jemati cum grano salis, torej v širšem kontekstu (kdo je pisec; ali ima partikularno agendo; etc). Ne gre le za nianse na teoretskem področju, temveč pri sami praksi izražanja partikularnih interesov držav. Enoznačne sodbe podane s pogleda enega akterja so, glede na prepletenost modernega sveta, neumestne in nevarne. Glede na zasuk iz unipolarnosti v multipolarnost (konec ameriške hegemonije oz zadnji akt zahodnega imperializma; rebalans moči), je trenutna vrnitev k mednarodnem realizmu pričakovana. Sočasno je, za dolgoročno stabilnost mednarodnega okolja, nujna volja do kompromisov in ohranjanje diplomatskih vezi.