• Novembrske predsedniške volitve v ZDA obetajo neviden spektakel. Pričakuje se finale resničnostnega šova Trumpove administracije. Sočasno segajo težave ameriškega političnega ustroja dlje od trenutne Kaligule v Beli hiši. Verjetno bo v ameriški zgodovini zasedal vlogo Nerota, saj je pohitril požig imperija, vendar je navsezadnje le ironičen simptom ameriškega potopa, med katerim je prevzel krmilo toneče ladje.
  • Za prognoze volilnega izida je prezgodaj. V najboljšem primeru se lahko govori o možnih scenarijih, ki segajo od hujskanja desnih milic v primeru Trumpove izgube, do štirih let Biden demence, ter nešteto zmernejših scenarijev vmes. Nič o novembrskih volitvah še ni določeno – edina gotovost je politična burleska par excellence.
  • Poleg Kaligule v Beli Hiši, preostanejo nerazrešena socialna trenja po desetletjih “trickle down” ekonomije, stres zaradi pandemije in ekonomskega šoka, ter sistemski problemi politike ZDA. Čezlužna zgodovina je prav tako prežeta z ekonomsko in rasno segregacijo, kar večkrat privede do izgredov – nedavni kaos je le še en incident večstoletne zgodbe.

Predhodni zapisi so povzemali ameriško zgodovino od ustanovitve, ter politični razvoj zadnjih desetletij – v obeh primerih dolgoročnejši trendi težav zakoreninjenih v ameriški ustroj, ki so privedli do trenutnega stanja. Trump je nenazadnje le “vrhunec” daljšega razkroja ameriške politike.

Pred spustom v detajle je nujno poudariti, da je notranja politika ZDA izjemno heterogena! Dvo-strankarski sistem je le vrh ledene gore, saj so notranje, demokrati in republikanci, sestavljeni iz večih struj z različnimi pozicijami do ekonomskih in družbenih vprašanj. Obenem sta stranki konglomerata, sestavljena iz lokalnih odborov, ter ravni posameznih zveznih držav, ki se šele na federalni ravni združijo v dva bloka. Kadarkoli se torej govori o politiki ene ali druge stranke, so navedbe “poenostavitev”. Znotraj njih so različno močne struje ter politični pluralizem idej – splošna usmerjenost stranke je še vedno krojena s strani vodstvene hierarhije. Slednjemu je “prilagojen” tudi arhaičen izbor kandidatov in dvostrankarski sistem, ki zagotavlja zatrtje progresivnih struj (#sanders) in centristično politično ponudbo obeh strank (Trump je trend prekinil, vendar ne v pozitivnem smislu, saj je odprl pandorino skrinjico narcisoidnega populizma).

Omenimo še ameriško federalno ureditev, natančneje razmerje med zveznimi državami in federalno oblastjo. Pristojnosti in pooblastila so izjemno razpršena. V določenih sferah je razmejitev nejasna, oziroma so demokratska varovala podvojena – izvršno oblast na federalni ravni ima predsedniška administracija; na zvezni ravni guvernerji. Federalna zakonodajna oblast je v domeni dvodomnega kongresa (house – senate); zvezne države imajo sočasno lastna predstavniška telesa. Podobna dvotirnost velja tudi pri sodni oblasti, kjer so sodišča zveznih držav podrejena federalni sodni veji, na čelu z vrhovnim sodiščem.

Pri orisu ameriških sistemskih težav se mora vzeti torej v zakup mnoštvo nians in variacij – tako na ideološki ravni strank, kakor tudi politik zveznih držav in lokalnih skupnosti. Pojavi se dilema glede resničnosti navedb, kadar se jih interpretira črno-belo, oziroma dojema kot dogmo. Neka specifična problematika (eg: razmere afro-ameriške skupnosti) se kaže različno glede na danosti lokacije (eg: črnska skupnost ima večje težave z volitvami na jugu ter v republikanskih državah; sočasno se je tudi liberalen NY posluževal policijskega profiliranja med stop and frisk ero). Za konec so na spisku še kulturne partikularnosti. Določene težave (eg volitve le z osebnim dokumentom s sliko), ki se jih bo spodaj orisalo, so s stališča evropskih tradicij in postopkov nepojmljive.

LOBIRANJE aka REGULATORY CAPTURE

Wašingtonske lobistične legije (K street) in regulatory capture institucij sta dve plati istega kovanca – kapitalskih interesov v politiki. Zakonska podlaga je rezultat večih odločitev vrhovnega sodišča, ki so postopoma omogočale vedno večjo poplavo denarja v ameriški politiki – 1967, 1978, 2010, 2014. Poenostavljeno, sodišče interpretira “trošenje denarja za politične cilje” kot pravico do izražanja mnenja (prvi amandma), ki pripada tudi korporacijam (ne le posameznikom). Kasnejše odločitve odstranijo omejitve političnih donacij. Rezultat je washingtonska lobistična orgija in politični sistem, v katerem je težko uspevati brez “kapitala” za oglaševanje, ipd.

Primer je predsedniška kampanja 2016, kjer so kandidati skupaj porabili cca pet milijard $. Drug odraz stanja je “bastardiziranje” kongresnikov – v kolikor nimajo na voljo svojega premoženja ali sponzorstvo milijonarjev, je večina njihovega časa namenjena nabiranju denarja za volitve. Tretja plat je uspešen sprejem zakonov – glede na Cambridge raziskavo so zakoni, ki ustrezajo elitam, sprejeti bolj pogosto od zakonov po godu srednjemu in nižjemu razredu. Peer-review deloma nasprotuje zaključkom raziskave, saj naj bi bila politična volja elit in ostalih razredov, večidel složna.

Vpliv denarja na politiko ni prisoten le na federalni ravni, temveč metastazira tudi na ravni držav in lokalnih občin, kar skupaj z ameriškimi posebnostmi (volitve sodnikov, tožilcev, šerifov, ipd), privede do, za Evropejce, surealnih stanj. Zadnji volilni cikli so bili priča večjemu vdoru kapitala na nižjih ravneh, še posebej od republikanske lobistične zalege ALEC (pod taktirko Koch družine, vendar združuje heterogene kapitalske interese). Rezultat so zakonske cvetke, kot so stand your ground (pravica do pretirano agresivne samoobrambe na lastnem zemljišču) in mandatory minimum sentencing (sodnik ne more kaznovati sorazmerno z zločinom, temveč so že za manjša dejanja predpisane zaporne kazni).

Lobiranje za poostreno zakonodajo je jasen primer kupovanja političnih interesov, saj so zakone sponzorirali privatni zapori, ki s tem zapolnijo “ležišča”. Stroške se seveda preloži na pleča javnega proračuna. Povrhu vsega so razmere v privatnih zaporih slabe – od pokvarjene hrane do zgodb o korupciji in sadizmu med varnostnim osebjem. Problematika se nadaljuje tudi na ravni represivnih organov. Z volitvami lokalnih šerifov in šefov policij, prihaja do spornih stanj in incidentov (povedano milo). Govora je o zaporniškem delu, ki ni le podplačano, temveč meji na neo-suženjstvo.

Glede na kruto rasno zgodovino amerike – prva “uradna” ameriška policija so južnaški slave patrols, ki lovijo pobegle sužnje od 1704 naprej – ne presenečajo zaporniške statistike. Afro-američani predstavljajo 13% populacije, ter 40% zapornikov VS latino-američani 16% – 19% VS belci 64% – 40%. Znano je tudi dejstvo, da ima Amerika najvišje število zapornikov na prebivalca od vseh držav na svetu.

VOLILNO ZATIRANJE

Angleški izraz je voter suppression (1, 2) – zatiranja se ne sme razlagati kot neposredno avtokratsko prisilo s “pištolo na glavi”, temveč je v ameriškem primeru izpeljano subliminalno. Gre za različne pristope, ki se v posameznih zveznih državah kažejo različno (republikanske države so v povprečju bolj problematične od demokratskih). Prav tako je efekt zatiranja “minimalističen”, saj ni potrebe po prikrojevanju deset ali več procentov. Glede na dvostrankarski sistem, tesne izide (eg 49 v 51), ter winner takes all elektorski sistem, lahko že nekaj promilov zasuče volilni izid – pomnimo, da je Bush leta 2000 zmagal prek nepravilnosti v Floridi (kjer je bil guverner njegov brat Jeb).

V praksi se uporablja več pristopov. Med najstarejšimi je gerrymandering, kjer se prilagaja meje volilnih okrajov glede na volilne baze. Cilj je doseči v okraju večino za eno ali drugo stranko – pristopa so se posluževali tako demokrati in republikanci. Slednji so umazano igro tekom zadnjih desetletij stopnjevali – prelomna točka so bile volitve 2000.

Bush je v Floridi slavil s pičlimi 900 glasovi prednosti. Ročno štetje je bilo vpeto v sodno bitko, med katero so republikanci nasprotovali štetju v okrožjih z demokratsko večino, ter podpirali štetje kjerkoli so imeli prednost sami. Na koncu se je vmešalo vrhovno sodišče, na čelu z republikanskim aparatčikom Scalio. V kasnejših letih se republikancem očita več perfidnih strategij, med njimi crosscheck – površna primerjava volilnih baz z imeni kaznjencev, na podlagi katerih so brisali legitimne glasove. Ni “naključje”, da je postopek večinsko prizadel ne-bele volilce, ki so statistično bolj naklonjeni demokratom. Druge nepravilnosti so zajemale “nejasne” glasovnice ter nadpovprečen delež overvotes – neveljavnih glasovnic zaradi obkrožanja večih kandidatov. Ponovno se je, seveda le po “naključju”, večino težav pojavilo v afro-ameriških okrajih. Demokratom se je medtem očitalo registracijo tujih volilcev (bullshit zgodba o ilegalnem glasovanju je še vedno del republikanske/Trumpove propagande), ignoriranje čezlužnih vojaških glasovnic, ter povolilno spreminjanje postopka štetja.

Crosscheck program se v kasnejših letih razširi med republikanskimi zveznimi državami, vendar predstavlja le del mozaika. Pojavi se širši trend umazane volilne igre, še posebej z republikanske strani. Ponovno je na spisku posredno “oteževanje” voljenja, ne neposredno preprečevanje – kot povedano, so cilj nabiranje promilov, ki skupaj zasukajo izid za nekaj procentov.

  • Nekatere (republikanske) zvezne države so sprejele zahtevo po dokumentu s sliko na voliščih. S stališča Evropejcev wtf … s stališča Američanov le ena izmed posebnosti. Veliko držav stoletja ni zahtevalo slikovnega dokumenta. Nova zahteva, “presenetljivo”, statistično bolj prizadane črnsko skupnost, študente in revnejše sloje – klasično demokratsko bazo.
    • Republikanci so zakon utemeljevali s tako imenovano množično volilno goljufijo – več komisij ter milijoni proračuna so uspeli najti peščico primerov. Pri vseh je bil razlog površnost volilca (preselil se je iz ene v drugo zvezno državo, vendar se ni registriral v volilni bazi). Očitki o ilegalnih priseljencih so prav tako skregani z logiko. Ilegalci se že tako ali tako nahajajo v zakonski sivini (lahko delajo, plačujejo lokalne davke in imajo vozniško, tudi če niso državljani). Misliti, da bo nekdo za en glas več, vzel v zakup 15 let zapora (volilna goljufija je kaznivo na federalni ravni) je norost.
  • Zapiranje volišč v “demokratskih” okrožjih. 2016 je v javnost prišlo več zgodb o večurnih kolonah pred voliščih. Podobna taktika je bil primanjkljaj glasovnic ter več vrst glasovnic – del njih je na podlagi tehnikalij romal v smeti, četudi je posameznik mislil, da je bil njegov glas zabeležen. “Začuda” je bila v vseh primerih, v povprečju, situacija bolj problematična v getih.
  • Zvezne države imajo prav tako različne zakone glede isto-dnevne registracije volilca, predhodne oddaje glasu, ter glasovanja prek pošte (aktualen kamen spotike za Trumpa). V vseh scenarijih se sprejema zakonodajo, ki volilni proces otežuje.
  • Situacija ima mestoma tragi-komične podobe. Volilni računalniki niso le predpotopni (Win XP), temveč se jim kvarijo zasloni (napačno beleženje glasov); rezultati so shranjeni v nezavarovani xcel datoteki (prikrojevanje številk zahteva nekaj minut); ne vključujejo niti backup štetja glasov, ki bi omogočali primerjavo in preverbo primarnih rezultatov. Kljub kritičnemu stanju, kongres zveznim državam ne želi odobriti zadostnih sredstev za posodobitev računalnikov pred 2020.

Ob natančnejšem pregledu ameriškega volilnega procesa se razkriva mnoštvo težav, ki so se pojavile in zaostrile tekom zadnjih desetletjih. Novembrske predsedniške volitve posledično obetajo neviden spektakel zaradi dveh dinamik – predhodne sistemske težave, ter populistični pristop Kaligule, ki brezkompromisno izkorišča celoten spekter ameriškega politikanstva.