• V mednarodnih odnosih se že več let kaže postopna zaostritev geopolitične tekme med Kitajsko in ZDA, ki ne zajema le (klasične) moči, kot je vojska, temveč se je področje boja razširilo na ekonomijo (trgovinska vojna) in tehnološki sektor (5G Huawei; redke kovine).
  • Kolesje svetovnega gospodarstva je sočasno pretresla pandemija, ki je odstrla krhkost oskrbovalnih verig in prepletenega ekonomskega sistema.
  • Kot odgovor na težave se pojavlja retorika o ločevanju (decoupling) gospodarstev, torej neke vrste deglobalizacija.
  • Večina (političnih) obljub je napihnjenih, saj večidel gospodarstva ne more opraviti premika proizvodnje ali najdbe lokalnih dobaviteljev čez noč. V najboljšem primeru se lahko govori o postopnem trendu, ter ne o urnem obratu.
  • Najočitnejši decoupling se obeta v tehnološkem sektorju, še posebej na področju medmrežne infrastrukture. Obenem se pojavlja nova tekma glede strateških surovin digitalne dobe.

Mednarodna arena se je že pred pojavom COVIDa soočala z obdobjem hladnih odnosov. Rebalans moči med ZDA in Kitajsko je privedel do geopolitičnega tekmovanja, kar neposredno odraža trgovinska vojna med državama. Štiri leta Trumpove administracije je zastrupilo transatlantske odnose in izničilo ameriško diplomatsko kredibilnost. Podobno je izvodenela multilateralistična mantra zahodnih liberalnih demokracij, glede na eskapade zahodnih demokracij v Iraku, Afganistanu, Libiji in Siriji, ter ostale nerešene probleme neoliberalizma in globalizacije (povedano posplošeno). Odraz pomanjkljive volje do sodelovanja in kompromisov je tudi zastoj pogajanj, oziroma nepripravljenost do kompromisov, v mednarodnih organizacijah kot so ZN in WTO.

V zgodbo vpade deus ex natura COVID, ki na vseh nivojih (notranja in zunanja politika držav) zaostri stanje. Šibijo se vsi državni sistemi, ne glede na njihovo demokratičnost ali avtokratičnost ureditve. Obenem se odvije “katarza“, saj veliko držav in odločevalcev dojame, da je mogočen bančni in terciaren sektor impresiven na papirju, vendar v krizi ni zmožen lokalno producirati mask ali zaščitne opreme. Povedano drugače, outsourcing industrije nosi profite, vendar se maske in druge dobrine v fizični obliki “pojavljajo” na drugem kontinentu – kadar je kriza, jih še denar stežka premakne drugam. Podobno streznitev je doživela ameriška vojska, ko je ugotovila, da je večina zdravil proizvedenih v Indiji. Več let se pojavlja tudi strah glede tujih komponent vgrajenih v ameriške lovce, ipd.

Našteti primeri so poenostavitev, ki kljub temu solidno odražajo ključno dilemo v trenutni mednarodni areni – po eni strani je svet napredoval prek povezovanja ekonomij; sočasno postaja odvisnost od drugih držav, na nekaterih področjih strateška ranljivost. Za prihodnost se napoveduje ločevanje (decoupling) ekonomij. Napihnjena retorika nekaterih (eg Trump) govori o obsežnem preobratu in vrnitvi industrije (homesourcing) domov. Zmernejše ocene svarijo, da so napovedi o “hitri” ločitvi zavajujoče, saj se premeščanje tovarn ne more odviti čez noč. Nepremišljeno brzenje lahko sočasno zlomi trhlo svetovno ekonomijo, ki se šibi že zaradi pandemije. Konsenz o prihajajoči ločitvi naslavlja predvsem tehnološki sektor, saj se razkol poglablja že več let (eg 5G Huawei).

Najboljši zgled ekonomskega ločevanja je tako imenovana Hladna vojna med ZDA in Kitajsko. Ne zajema le trgovinske vojne (kvote; trgovinska bilanca), temveč se razrašča v tehnološki sektor. Polemika glede kitajske 5G opreme je večslojna. Svarila o backdoor vstopih za kitajske hekerje so polresnična. Tuja tehnologija nedvomno predstavlja neko mero ranljivosti; po drugi strani je ameriški pogled hipokritičen. Tri in 4G obdobje so dominirale ameriške korporacije, s čimer je imela obveščevalna srenja ZDA “olajšan” dostop – taisto kar se sedaj očita Kitajski. Obenem so ameriški tehnološki giganti zaspali pri razvoju 5G. Del razloga za strašenje pred kitajsko opremo je posledično le prikrit protekcionizem.

Spregledana dinamika tehnološkega tekmovanja je kontrola nad redkimi kovinami. Govora je o 17 kovinah, ki so nujne za proizvodnjo silikonskih vezij, procesorjev, baterij, ipd – brez redkih kovin ni električnih avtomobilov ali pametnih telefonov. Več desetletij je zahod stal ob strani, medtem ko je Kitajska kupovala in razvijala rudnike. Trenutno je cca 90% redkih kovin pridobljenih od kitajskih podjetij (samih zalog je 65% izven Kitajske, vendar še niso izkoriščene). Odmevna je bila partijska odločitev 2010 o zmanjšanju izvoza za 40%. Uradna razlaga je bila ekologija (kopanje redkih kovin pušča za sabo velik ekološki odtis). Neuradno je višja cena za tuja podjetja, ter nižja za kitajska, slednjim dajala tržno prednost. Četudi zahodne države pohitreno investirajo v lasten izkop strateškega vira, je Kitajska zaenkrat še vedno v dominantnem položaju.

Dodatna tematika “ločitve” je prepletenost industrijskih verig. Naprednejši proizvodi (avtomobili, tehnika, ipd) so sestavljeni iz komponent proizvedenih po celem svetu. Trhlost verig je pokazala že pandemija, saj so obsežni deli industrije zaradi pomanjkanja delov zastali. Druga težava globalizirane ekonomije je “specializacija” gospodarstev. Veliko razvijajočih držav je svojo ekonomijo prilagodilo na izvoz (surovine; manj kompleksni izdelki, kot so oblačila; monokulturno kmetijstvo; ipd). Prekinjanje mednarodne izmenjave lahko posledično pripelje do obsežnih gospodarskih in družbenih težav. Seveda slednje ne zanika potrebo po odpravljanju težav (pre)globaliziranega sveta – poudarja se le nujo po zmernem in premišljenem pristopu.

Ocenjuje se, da je zaostrovanje geopolitičnega tekmovanja, skupaj s pojavom COVIDa, sprožil dolgoročnejšo prevetritev mednarodne ekonomije. Najbolj očiten decoupling se obeta v tehnološkem sektorju, še posebej glede sfer digitalne komunikacije in državne varnosti. Velik del ostale ekonomije je preveč prepleten za hitre spremembe – obeta se torej dolgoročnejši trend; politične obljube o hitrem ločevanju ostajajo pretirane.