• Novembrske predsedniške volitve v ZDA obetajo neviden spektakel. Pričakuje se finale resničnostnega šova Trumpove administracije. Sočasno segajo težave ameriškega političnega ustroja dlje od trenutne Kaligule v Beli hiši. Verjetno bo v ameriški zgodovini zasedal vlogo Nerota, saj je pohitril požig imperija, vendar je navsezadnje le ironičen simptom ameriškega potopa, med katerim je prevzel krmilo toneče ladje.
  • Za prognoze volilnega izida je prezgodaj. V najboljšem primeru se lahko govori o možnih scenarijih, ki segajo od hujskanja desnih milic v primeru Trumpove izgube, do štirih let Biden demence, ter nešteto zmernejših scenarijev vmes. Nič o novembrskih volitvah še ni določeno – edina gotovost je politična burleska par excellence.
  • Poleg Kaligule v Beli Hiši, preostanejo nerazrešena socialna trenja po desetletjih “trickle down” ekonomije, stres zaradi pandemije in ekonomskega šoka, ter sistemski problemi politike ZDA. Čezlužna zgodovina je prav tako prežeta z ekonomsko in rasno segregacijo, kar večkrat privede do izgredov – nedavni kaos je le še en incident večstoletne zgodbe.

V prologu se je dotaknilo ideološkega razvoja ameriške politike, oziroma bežno orisalo potek zadnjih desetletij. Za boljše razumevanje širšega konteksta, si bežen pregled zasluži tudi dolgoročnejši razvoj ameriške družbene politike. V ozadju, oziroma drobnem tisku tako imenovanega ameriškega sna, je ekonomska in rasna neenakost – zakoreninjena v ustroj ZDA ob nastanku države. Namen pričujočega teksta ni spust v podrobnosti, temveč (poenostavljen) pregled dveh osrednjih struj neenakosti – ekonomske in rasne.

EKONOMSKA RAZSLOJENOST

Ameriška država se od vsega začetka smatra za ustavno republiko, ter ne parlamentarno demokracijo. Ustanovni očetje niso bili pripadniki obubožane mase, temveč premožni beli aristokrati. Že od samega začetka se svari pred nevarnostjo demokracije, ki bi pripeljala do “tiranije” revnejše večine, katera bi želela spremeniti lastniške razmere v družbi. Posledično je volilna pravica sprva vezana na premoženje; v proces izbire predstavnikov se prav tako vpelje “varovala”, kot so delegatski sistem. Poenostavljeno, se lahko ameriški sistem primerja z britanskim (ustavna monarhija) glede meritokratske/aristokratske kaste, ki vodi družbo. Razlika je le v dedovanju ali izvolitvi na mesto – v obeh primerih sta predpogoja kapital in pedigre.

Ekonomska segregacija ima v ameriškem sistemu globoke korenine. Ni uperjena le zoper afro-američane, temveč tudi proti ostalim manjšinam in revnejšim belcem (odraža se republikanska/WASP mantra). Zgodovina delavskega boja, od cca druge polovice 19. stoletja naprej, zajema več krvavih obračunov med delavstvom in nacionalno gardo (država), ter plačanimi milicami (korporacije). Razplamtenje industrijske revolucije je označeno kot gilded age; sledijo roaring 20s; oba obdobja zaznamuje razslojenost, revščina in neenakost.

Prekinitev z ustaljenimi ekonomskimi in družbenimi praksami predstavlja borzni zlom 1929. Sledi obdobje izgrajevanja socialne blaginja, začenši z new deal (Keynes), ki se nadaljuje kot new frontier med Kennedyem, ter zaključi z great society programom LBJ administracije. Izvolitev Nixona, ter kasneje Carterja in Reagana, predstavlja zasuk v neoliberalizem. Posledice petdesetih let dotične ekonomske politike, je skupaj s pandemijo in nerazrešenimi finančnimi ekscesi, sedaj privedlo do epohalnega stresnega testa.

RASNA POLITIKA

Razslojenost je vsesplošna težava ZDA, ne glede na barvo kože – sočasno, glede na statistike – bolj prizadane ne-belo prebivalstvo. Navsezadnje je krivična ekonomska politika eden izmed osnovnih pristopov kateregakoli apartheida. V primeru ZDA se težko izpusti dejstvo, da so bile med zadnjimi modernimi državami pri ukinitvi suženjstva; omeni se lahko tudi izkušnjo domorodcev ter obračuna z latinskim jugom tekom obdobja manifest destiny. Poenostavljeno, se je ameriška družba od 19. stoletja smatrala za “upravičeno” do kontrole kontinenta – podobno kot ostali evropski kolonialisti, ki so širili “civilizacijo” med domorodci po svetu. Afro-amerška skupnost, je povrhu vsega, še več stoletij vpeta v suženjstvo.

Trenutne napetosti deloma odražajo napetosti prisotne že pri državljanski vojni, pričeti zaradi različnega odnosa do suženjstva. Ironija je, da je dve stoletji kasneje, stanje še vedno podobno. Na severu večinoma manj problematično kot na jugu. Modernejša (republikanska) interpretacija vojne omenja states rights (razmerje med federalno oblastjo in državami) kot povod za spopad, četudi konsenz večine zgodovinarjev le-to označuje za whitewashing. Vzrok za različno suženjsko politiko tiči v gospodarstvu severa in juga. Sever se je v takratnem času industrializiral; južna ekonomska baza so bile plantaže. Ukinitev suženjstva je bila za sever lažja družbena sprememba, kot za jug. Ironična je tudi medvojna dinamika med Unijo in Konfederacijo – pobegli sužnji iz juga so na severu postali avtomatično prosti; severni sužnji so si sprva morali svobodo “kupiti”.

Povojno obdobje – reconstruction – je zaznamovano s smrtjo Lincolna, čigar nadomesti eden najbolj nepriljubljenih predsednikov v ameriški zgodovini – Andrew Johnson. Zgodovinarji ugibajo, v kolikšni meri bi Lincolnu uspelo post-bellum obdobje izpeljati bolje. Srčike težave je bila, da je zmagovalen sever sicer želel spremembe juga glede suženjstva, vendar sočasno hotel čim hitrejšo vrnitev članic konfederacije v ameriško unijo. Obdobje rekonstrukcije se konča po “polemičnih” predsedniških volitvah 1876, ko sever ustavi rekonstrukcijo ter odpokliče vojsko. Južne države nato prepakirajo zatiranje črnske skupnosti. Namesto neposrednega suženjstva, se neenakost in rasno diskriminacijo ohranja prek zakonov ter omejevanja pravic (ponovno se odraža dinamika razmerja med federalno oblastjo in državami, saj se južni rasni zakoni sprejemajo “legalno“).

Najbolj znan primer legalistične diskriminacije so zakoni Jim Crow, ki po civilni vojni na jugu uzakonijo segregacijo. Leta 1896 ustavno sodišče potrdi legalnost separate but equal pristopa, ki dokončno razdvoji južno družbo po etničnih linijah. Na papirju imajo obe rasi dostop do šol, toalet in drugih javnih prostorov – v realnosti so črnske šole soočajo s pomanjkanjem sredstev in prostorov; coloured stranišča so v primerjavi z belimi “srednjeveška”; na avtobusih afro-američani sedijo zadaj, ipd. Četudi je de jure suženjstvo odpravljeno, se apartheid ohranja prek mešanice zakonske in ekonomske diskriminacije.

Rasna vprašanja tlijo znotraj ameriške družbe vse do 50tih in 60tih let, ko se napori zedinijo v (heterogen) civil rights movement. Iz obdobja je znanih več prelomnih dogodkov. 1954 vrhovno sodišče v brown v board of education odloči, da je segregacija v javnih šolah neustavna (odziv v Virginiji je zaprtje javnih in ustanovitev privatnih). Umor Emmet Tillsa, zaradi očitkov flirtanja z belko, je le eden izmed mnoštva linčanj črnske skupnosti (KKK pozna tri manifestacije – prvič med rekonstrukcijo; cca 1920; tekom 50tih). Upor Rose Parks privede do bojkota avtobusov. Odmeven je tudi postopek desegregacije Liitlerock srednje šole, kjer se nasprotovanje lokalnih oblasti, milic in policije, utiša s prihodom (federalne) nacionalne garde.

Kljub težavam, doseže gibanje za civilne pravice federalno ukinitev segregacije. Nujno je prav tako razumevati heterogenost gibanja, saj je združeval mnoštvo afro-ameriških frakcij (evangeličane; muslimane; Panter nacionaliste; ipd), ter imel tudi široko podporo med ostalim narodom. Že najbolj prepoznavna ideologa – MLK ter Malcolm X – zagovarjata različne pristope. Zgodovina uči, da je bilo zmagovito Kingovo mirovništvo. Kritiki medtem smatrajo, da so bile spremembe dosežene šele z grožnjo rasnega spopada. King naj bi se po pohodu na prestolnico “prodal” elitam, ter pristal na formalnopravne pridobitve, brez neposredne odprave zgodovinske neenakosti. V nadaljnjih desetletjih se stanje na splošno izboljšuje, vendar ostaja mnogo trenj, ki periodično privedejo do rasnih izgredov – nedavni kaos je le še en incident večstoletne zgodbe.

Bežen oris zgodovinskega razvoja ameriške notranje politike jasno kaže na globoko zasidrane strukturne problem, ki so po štirih letih Kaligule in pojavom COVIDa, privedle do obsežnosti trenutnega kaosa. Šele rezultat novembrskih volitev bo začrtal nadaljnjo pot. Glede na Trumpa se pričakuje burlesko – ob pogledu na Bidena, dementno tragedijo.