• Novembrske predsedniške volitve v ZDA obetajo neviden spektakel. Pričakuje se finale resničnostnega šova Trumpove administracije. Sočasno segajo težave ameriškega političnega ustroja dlje od trenutne Kaligule v Beli hiši. Verjetno bo v ameriški zgodovini zasedal vlogo Nerota, saj je pohitril požig imperija, vendar je navsezadnje le ironičen simptom ameriškega potopa, med katerim je prevzel krmilo toneče ladje.
  • Trumpova zmaga 2016 je bila rezultat desetletij ignorance političnih in socialnih problemov ZDA. Dosežen je bil surealni ekstrem, ki testira varovala (checkes and balances) ameriške demokracije.
  • Za prognoze volilnega izida je prezgodaj. V najboljšem primeru se lahko govori o možnih scenarijih, ki segajo od hujskanja desnih milic v primeru Trumpove izgube, do štirih let Biden demence, ter nešteto zmernejših scenarijev vmes.
  • Poleg Kaligule v Beli Hiši, preostanejo nerazrešena socialna trenja po desetletjih “trickle down” ekonomije in sistemski problemi politike ZDA. Stanje je zaostril še stres zaradi pandemije in ekonomskega šoka.
  • Nič o novembrskih volitvah še ni določeno – edina gotovost je politična burleska par excellence.

“It’s the economy, stupid” – fraza političnega svetovalca Clinton kampanje 1992.

Razkroj ameriškega političnega procesa se je pričel daleč pred Trumpom. Njegova izvolitev je le simptom, oziroma vrhunec, dolgoletnega propada. Preden se lahko podrobneje analizira Kaligulo, ter sistemske probleme ZDA, je smotrno umestiti zgodbo v širši kontekst. ZDA so (bile), povedano izjemno poenostavljeno, gonilna velesila globalizacije in neoliberalizma. Trenutni kaos, k čemur ni pripomogel duet Trumpa in COVIDa, je posledično več kot le začasna notranjepolitična kriza, temveč stresni test obstoječih ekonomskih modelov in družbe.

Glede na interpretacijo je prelomna točka ameriške politike Nixon ali Carter, nedvomno Reagan. Postopen zdrs se kaže tekom večih desetletij Bush-Clinton dinastij – ob Trumpu se poraja nostalgija po “simpliciteti” časov GWBusha. Simptom naraščajoče disfunkcionalnosti, natančneje manko sodelovanja in kompromisov med strankama, je administracija Obame, saj republikanci prek kongresa zavirajo (filibuster in večina v senatu) veliko poskusov reform. Tudi ljudski zanos nad Obamo se razvodeni, ko se njegova politika izkaže za blackface pakiranje demokratskega centrizma.

Apropos centrizem – vodstva demokratov in republikancev sta “neoliberalna” glede ekonomske in zunanje politike. Razlike za polično igro so večinoma v domeni socialne države, javnega zdravstva, splava, lgbt pravic, ipd. Poenostavljeno – deregulacijo bank podpiše Clinton; Bush ima za Afganistan in Irak podporo obeh strank; Obama uporablja 10x več napadov z droni kot Bush; banke plačujejo obe strani – reševanje zloma 2008/09 brez zaostritve regulacije je odraz lobiranja celotnega političnega spektra, ter regulatory capture sindroma; etc. Več detajlov o sistemskih problemih bo orisano v naslednjem prispevku.

Glede administracija Obame, si demokrati ne zaslužijo odpustka. Republikanska stranka je prek mahinacij blokirala veliko – eg osem let mu ni uspelo zapreti Guantanamo – vendar je demokratom zastoj in status quo nekako ustrezal. Lažje je bilo valiti krivdo za manko reform na republikance, kot dejansko pričeti s korenitimi spremembami. Najboljši zgled je eden glavnih dosežkov administracije – Obamacare. Ostajajo še volitve 2016, kjer je demokratsko vodstvo favoriziralo Hillary centrizem namesto progresivnih idej Sandersa. Slednje je ob podcenjevanju uspešnosti Trumpove demagogije v priličnem družbenem momentu, pripomoglo h nastanitvi Kaligule v Belo hišo. Republikanski stranki se lahko medtem očita politična amoralnost. Sprva so Trumpu nasprotovali, vendar je zaradi prepoznavnosti (ter desetletij reality show debilizacije kulture) pometal s klasičnimi republikanskimi kandidati. Ob dobrih anketah zoper Hillary, so ga večinsko podprli. 2020 se zgodba ponavlja – demokrati so ponovno izločili Sandersa, ter v tekmo poslali centrista Bidena.

Apropos Obamacare – Na papirju se naslovi problem drage zdravstvene oskrbe v ZDA, vendar program ni ustanovitev splošnega javnega zdravstva, temveč večinoma le mega-subvencija privatnim zavarovalnicam in klinikam. Nianse so kompleksne. Pod Obamo se izboljša pravice bolnikov; zvezna država lahko prek federalnega denarja (Obamacare) financira javne bolnice ali subvencionira privatni sektor. Države pod demokrati večinoma izboljšajo in pocenijo zdravstveno oskrbo; republikanske države luknjajo zakonodajo, nekatere zavračajo celoten program zaradi anti-obama ideologije. Srčika argumenta kljub temu stoji – obamacare ni progresivna (Sanders) rešitev, temveč centristična domislica.

Politično nazadovanje se odraža tudi prek ekonomske dogme. Izrazi kot so neoliberalizem, prosta trgovina, deregulacija, globalizacija, ipd postanejo “popularni” od 70tih naprej, s pričetkom spremenb v bazi ameriških političnih strank. Pred Nixonom 1969, ter povedano izjemno poenostavljeno, je v “veljavi” Rooseveltov New deal (Keynes) – Truman, Eisenhower, Kennedy in LBJ nadaljujejo z izgradnjo socialne države. Posplošeno, so bili demokrati podpirani s strani delavstva, sindikatov in liberalnega kapitala (banke, borza), ter republikanci s strani bogatejših slojev in industrije. S “trickle down” dogmo in taktirko neoliberalizma, se od 70tih naprej industrijska baza države outsourca drugam, s čimer obe stranki postaneta služnejši kapitalu. Aktualni centristični demokrati (Clinton/Obama) so podpirani s strani “novega” kapitala tehnološkega sektorja iz silikonske doline; republikanska baza je težka industrija in petro-kemična oligarhija (eg Koch). Banke (Wall Street), orožarji (NRA), ter vojaška industrija (MIC) sponzorirajo obe strani. Ostalih tisočev lobistov v Washingtonu se porazdeli glede na razmere in potrebe.

Statistično se lahko govori o ekonomskem razslojevanju družbe – profit od povečane produktivnosti sveta se zbira na vrhu; plače večine ostajajo enake, oziroma kupna moč stagnira zaradi inflacije; dopušča se vedno obširnejše zadolževanje družbe; starejše zaposlitve so nadomeščene s priložnostnimi deli, odvija se porast prekariata, gig economy, ipd. Ne koristijo nizki davki, davčne oaze ter opuščanje bančne in borzne regulacije. (Neo)liberalna interpretacija obdobja govori o dvigu življenjskega standarda vseh, saj se je revščina v zadnjih dekadah prepolovila. Izpostavlja se vedno večjo dostopnost produktov in prenos tehnologij, ki so pohitrile napredek celotnega sveta, vendar sočasno privedle do obsežnih družbenih in gospodarskih sprememb.

Debata o pravilnosti navedb enega ali drugega pola je nerazrešljiva, saj leži problem v sami statistiki. Pregled kupne moči skozi čas je odvisen od metodologije, vzorca, začetnih letnic podatkovnih baz, inflacije valute, ipd. Jasnejša slika se kaže od razdelitve premoženja v ZDA, natančneje vedno večje akumulacije bogastva na vrhu – začenši v 70tih. Po finančni krizi 2008/09, se zasuka razmerje med vrhnjim procentom in normalnimi smrtniki – 1% na vrhu ima prvič v desetletjih več premoženja kot ostalih 99% ljudi. Pregled ameriškega ekonomskega stanja je morbiden. Dolg zvezne oblasti v razmerju do BDP: 1980 – 34%, 2000 – 57%, 2020 – 132%. Trenutno znaša celoten ameriški dolg cca 80 bilijonov $ – 24 zvezna oblast; 3 zvezne države in občine; 20 posamezniki; 37 korporacije.

Obstaja razlika v štetju med anglosaksonskimi predeli in evropskim kontinentom. Evropski bilijon je v ZDA trillion, v obeh primerih 10.000.000.000.000; milijarda je v Ameriki billion.

Zadolženost ni le ameriški problem, temveč globalna podstat ekonomskega modela. Skupen svetovni dolg znaša 253 bilijonov dolarjev – 322% svetovnega BDP. Celotno premoženje sveta se ocenjuje na 360 bilijonov; tržna vrednost pseudokapitala aka derivatov znaša 11 bilijonov – nominalna vrednost med 558 in 1000 billijonov; etc. Sodba kljub temu ne sme biti črno-bela. Globalizacija in ekonomski liberalizem sta privedla do najhitrejšega napredka v zgodovini človeštva – od dial-up linij do optike, 5G in IoT; od prvih neumnih do vsakdanjosti pametnih telefonov ter ostalim tehnološkim in znanstvenim razvojem, kot so big data, samoučeči algoritmi, kvantni računalniki in fuzija … težko je trditi, da dolg ni napajal hitro rast in razvoj. Po drugi strani se je ignoriralo probleme rastoče neenakosti, dopuščalo nepotrebne ekscese finančnih sektorjev, ter odlašalo s preprečevanjem neizbežnih posledic, kjer prednjačita ekologija in globalno segrevanje. Zgodovinska sodba obdobja bo možna čez stoletje. Pri trenutnih analizah je nujno vzeti v zakup, da obdobje neoliberalizma, globalizacije in svobodne trgovine, ni privedlo do težav zaradi neizogibnosti njih, temveč zaradi politične (in volilne) ignorance.

V ozadju aktualnega stanja ZDA so torej desetletja “spornih” politik. V, po šivih pokajočo, sistemsko tragedijo vpade deus ex natura še COVID. Trump, navkljub svoji megalomanskosti, ni zaslužen za celoten obseg trenutnega kaosa. Nedvomno zaseda v ameriški zgodovini vlogo Nerota (baklo mu je podal GWBush), saj je pohitril požig imperija. Sočasno je le ironičen simptom ameriškega potopa, med katerim je prevzel krmilo toneče ladje.