Smoter in namen Sevetnoatlantskega zavezništva (NATO) se presprašuje že dlje. Razkroj vezi se je pohitril med Trumpovo administracijo, vendar enkrat za spremembo ni edini krivec. Zavezništvo že dlje trpi zaradi različnih interesov in obnašanja nekaterih članic, ter mankom konsenza med njimi.

Bush je pričel s požigom imperija 2003 – četrto leto MAGA doktrine dokončno izničuje kredibilnost ZDA v mednarodni politiki. Glede na osrednjo vlogo Amerike v NATU, se krhajo tudi vezi znotraj zavezništva. Med temelji Trumpove politike, kazoče se že med kampanjo 2016, je izolacionizem in zavrnitev multilateralnih norm. Podobno, tudi druge članice sledijo lastnim interesom – kohezivnost in solidarnost zavezništva ostaja le še na papirju.

Vir: carnegie 2 3 4, foreignpolicy 2 3 4, projectsyndicate, spiegel 2

MAGA et al

Ameriška administracija je tekom štirih let izsiljevala zaveznike glede NATO proračuna; torpedirala mednarodne dogovore, kot je iranski JCPOA; izvedla več spornih napadov, kot je uboj iranskega Quasema na iraškem letališču; paktirala s severnokorejskim in drugimi avtokrati. Sveža zgodba je odpoklic dela ameriških vojakov iz Nemčije. Sporna je tudi nastanitev ameriških jedrskih konic na nemških tleh. Šušlja se o njihovem premiku na Poljsko, kar je neposredna provokacija zoper Rusko federacijo.

Zavrnitev sodelovanja v multilateralnih organizacijah se kaže tudi prek impotentnosti varnostnega sveta ZN. Grožnje o izstopu iz WTO in trgovinska vojna s Kitajsko, ki se zaostruje sredi ekonomskega šoka pandemije. Tarife se uporablja tudi zoper evropske “zaveznike”. V imenu protekcionizma ameriškega tehnološkega sektorja, ki je zaostal pri razvoju 5G, se sproža “prenapihnjene” zgodbe o kibernetski varnosti. ZDA je med Trumpovo administracijo odstopila od klimatskih sporazumov; uvedla sankcije zoper preiskovalce ICC; etc. Za konec ostaja še Trumpovo udejstvovanje na Twittru, ter fiasko odziva na pandemijo. Posledično so tudi največji gorečneži transatlantskih vezi, primorani v prespraševanje zavezništva s čezlužjem. (1, 2, 3)

Težavno obnašanje ni omejeno na ZDA. Erdogan – enfant terrible zavezništva – prav tako kroji partikularno zunanjo politiko. Posredovanje zoper Kurde v Siriji in Iraku; izsiljevanje Evropske unije z begunci; avtokratsko obračunavanje z opozicijo; nakup ruskega protiletalskega sistema, s čimer se prekine dobava ameriških F35 lovcev; grožnje o zaprtju NATOve Incirlik baze; etc. Nedavno se je odvil incident med turško in francosko mornarico pred libijsko obalo glede embarga na orožje, saj državi podpirata nasprotujoče si frakcije libijske državljanske vojne.

Vedno očitneje se kaže nepomembnost severnoatlantskega zavezništva. Navzen se ohranja dikcijo o enotnosti, solidarnosti in skupinskem soočenju z izzivi. De facto več članic že leta izvaja unilateralne poteze v navzkrižju z mednarodnimi normami – taistimi normami, ki naj bi jih NATO ščitil. Posledično je smrt zavezništva le vprašanje časa.

Post-1991

Soulsearching zavezništva se prične v 90tih z razkrojem Sovjetske zveze, ko NATO izgubi ideološkega sovražnika. V naslednjem desetletju opravlja mirovniška posredovanja na Balkanu. Nov raison d’être se najde v post-9/11 svetu, s pojavom tako imenovanega globalnega terorizma. Enotnost zavezništva se prične razdirati z ilegalnim posredovanjem ZDA v Iraku leta 2003.

Svež zanos NATA je viden ob pojavu “starega” blokovskega sovražnika – Rusijo. Prvi incident je konflikt z Gruzijo glede enklav Osetije in Abhazije. Nadaljnjo zaostritev povzroči ruska aneksacija Krima (2014). Navdušenje ne traja dolgo, saj se hitro pokaže neenotnost članic glede odnosa z Rusko federacijo. Prek vojaških vaj se miri vzhodne članice (Poljska, Baltik), medtem so sankcije kamen spotike evropske države. Primer je Nemčija, natančneje plinovoda Nordstream, katerih izgradnja se opravi kljub nasprotovanju ZDA.

Poleg dvajsetih let udejstvovanja v Afganistanu, kjer so članice NATA še vedno prisotne v vlogi svetovalca v polovici države, ki ni pod kontrolo Talibanov, so omembe vredne le tri misije. Začenši 2001, ter preimenovana 2016, je misija nadziranja Sredozemskega morja. Spočetna mantra iskanja teroristov se prelevi v ustavljanje begunskega toka, kjer se pokaže manko solidarnosti glede humanitarne oskrbe prebežnikov. Ostali NATOvi misiji sta patruliranje somalske obale (2009-2016), ter zračno posredovanje na strani libijske opozicije zoper Gadafija (2011).

Libija

Libijsko posredovanje je predvsem zasluga evropskih članic NATA, na čelu s Francijo in Veliko Britanijo. Nasprotujejo nekatere države (Nemčija), katerih skepsa se potrdi v naslednjih letih. Britanska parlamentarna komisija (2016) očita vladi Camerona (#piggate), da se je prenapihnilo grožnjo civilistom; spregledalo radikalne islamiste med opozicijo; NATO mandat je bil spisan “široko”, ter se iz varovanja civilinega prebivalstva prelevil v zamenjavo režima.

V nadaljnih letih stanje privede do failed state ter nerazrešene državljanjske vojne. Ironija se nadaljuje, saj članice NATA še vedno podpirajo različne frakcije. Na strani Tripolija (GNA) sta Italija in Turčija. Haftarja (LNA) podpira Francija; ZDA je sprva bližje GNA, vendar se pod Trumpom pogovarja s Haftarjem, ter drži izven konflikta. (Ostali sponzorji so Egipt, Sudan, več zalivskih monarhij – UAE, Katar, SA – ter Rusija.)

Bližnji vzhod

“Izvirni greh” postopnega krhanja zavezništva ostaja ilegalno posredovanja ZDA v Iraku 2003. (povedano poenostavljeno) Odstavitev Sadama in kolaps iraške države poruši ravnovesje v regiji, kar sproži boj za vpliv med Iranom in Savdsko arabijo. Nadaljna leta privedejo do porasta IS, začet s strani iraških islamistov (pod Sadamom zatirani). Sprva izkoristijo iraški kaos; kasneje se udeležijo sirske državljanske vojne.

Sirsko kalvarijo od vsega začetka podpihuje mnoštvo tujih sil, ne le iz regije, temveč tudi članice NATA. Po eni strani si Assadov režim ne zasluži simpatije, po drugi strani se je opozicijo zasipavalo z vojaško opremo brez pregleda nad končnim prejemnikom orožja – del opreme pade v roke ISIS. Konflikt zaznamuje tudi regionalna tekma med Iranom in Savdsko Arabijo, ter Rusijo in članicam NATA. Kemični napadi režima privedejo do skorajšnjega posredovanja zahodnih sil, oziroma ponovitve iraškega scenarija.

Pod Trumpom se ostri tudi razmerje z Iranom. Pričetek težav je ameriški sestop glede JCPOA sporazuma o iranskem jedrskem programu. V nadaljnih letih se odvije več incidentov, med drugim iranski napad na ARAMCO in ameriški uboj Quasema na iraškem letališču. Odnosi med državama ostajajo zaostreni.

Med kaosom v regiji se osamosvajajo Kurdi – eden ključen akterjev zoper ISIS. Kasneje so izdani s strani ZDA, ter napadeni od Turčije. Slednja ne posreduje le zoper Kurde, temveč v imenu “varnosti” zavzame dele Siriji; pred kratkim sproži ofenzivo v severnem Iraku. Erdogan velja za enfant terrible zavezništva – izsiljevanje Evropske unije z begunci; avtokratsko obračunavanje z opozicijo; nakup ruskega protiletalskega sistema, s čimer se prekine dobava ameriških F35 lovcev; etc.

Polemika je tudi Savdsko izživljanje v Jemnu, kjer se uporablja zahodno vojaško opremo. Ne sme se pozabiti niti Palestinskega vprašanja, ki ostaja nerazrešeno že desetletja. Trumpov “mirovni” načrt je ignoriral palestinsko stran. Netanyahu sedaj pripravlja aneksacijo Zahodnega brega, kar obeta svežo intifado.

Čas za Evtanazijo?

Podstat NATA je bila od vsega začetka solidarnost in neke vrste splošen konsenz o smotru in zunanji politiki zavezništva, ki naj bi temeljila na sledenju mednarodnih norm. Unilateralno vedenje večih članic, med njimi tudi centralne velesile (ZDA), jasno kaže obseg razkola v zavezništvu. Prihodnost ostaja negotova – evtanazija zavezništva ostaja ena izmed možnosti.