Odnose med Kitajsko in Tajvanom se prerado poenostavlja s črno-belo analizo, oziroma primerja s fabulo o Davidu in Goljatu. Odraz spregledanih ozadij je uradno ime Tajvana, ki se glasi Republika Kitajska (RoC) – otok in celina sta povezana prek “pestre” zgodovine. Težave razmerja med otokom in celino izvirajo še iz časov kitajske državljanske vojne med nacionalistično stranko Kuomintang (Chang Kai-shek – KMT) in komunistično partijo (Mao Zedong – PRC).

Komunisti in KMT se med 1927 in 1949 borijo za kontrolo nad celinsko Kitajsko. Detajli zgodbe so kompleksni (yt), posplošeno podpira ZDA Changovo KMT; Sovjeti so na strani kitajske KP. KMT boj zgubi ter se umakne na Tajvan, kjer s silo prevzame oblast leta 1949. Več desetletij je tajvanska notranja politika zaznamovana z “belim terorjem” KMT, ki ne dopušča glasu “avtohtonim” (<1945) Tajvancem. Demokratizacija se prične ob koncu 80tih s pojavom tajvanske opozicijske stranke DPP.

Srčika dileme je torej vprašanje obsega Kitajske države. Sočasno je tudi dilema tajvanske notranje-politike, saj so stališča KMT in DPP različna. PRC smatra Tajvan za zgodovinski del Kitajske, KMT prav tako. Leta 1992 oblikujeta konsenz, saj se obe smatrajo za predstavnika “ene Kitajske“; omenja se tudi pristop “ena država, dva sistema”. DPP koalicija ima sicer heterogena stališča, vendar se ne smatra kot predstavnik enotne Kitajske, temveč se giblje v smeri Tajvanske avtonomije, oziroma obstoječega statusa quo (po katerem je Tajvan de facto že neodvisen).

V desetletjih po tajvanski demokratizaciji iz 80tih, se nadaljujejo spremembe politične krajine. KMT se razcepi na več strank; nekatere med njimi so blizu PRC stališč glede združitve, druge manj. 1992 konsenz postaja arhaičen, saj je sprejet med PRC in KMT, ter ne odraža rasti DPP.

Leta 2016 je za predsednico izvoljena Tsai Ing-wen (DPP). V prvi polovici mandata ji podpora upade, vendar na volitvah januarja 2020 prepričljivo zmaga. Pro-PRC kandidat medtem doživi poraz; odpoklican je tudi kot župan tretjega največjega mesta. Kljub zmagi DPP, se njihovo politiko ne sme interpretirati kot neposredno stremenje k neodvisnosti. DPP, kakor tudi večini Tajvancev, odgovarja že obstoječ status quo. Tajvan je de facto neodvisna državna tvorba. Mednarodno priznana neodvisnost je dolgoročen cilj, vendar ni vreden nepotrebne eskalacije s PRC.

Razmerje med Tajvanom in celino je ujeto tudi v geopolitično tekmo med ZDA in PRC. Administracija in kongres nadaljujeta s podporo Tajvanu (1, 2); svari se pred agresivnimi potezami celinske Kitajske, četudi zajema večina potez le zmerne provokacije, brez nevarnosti dejanske eskalacije. Splošneje se izpostavlja, da se na Tajvan ne sme gledati le prek prizme odnosov med ZDA in PRC, temveč kot na neodvisnega akterja.

 

ADDENDUM:

  • Kitajski vpliv nad Tajvanom se prične v 13. stoletju med dinastijo Ming, ter nadaljuje pod dinastijo Quing do leta 1895, ko pride Tajvan pod kontrolo Japonskega cesarstva do leta 1945.
  • 1911 se konča Quing dinastija; 1912 je proglašena Kitajska Republika pod vodstvom partije Kuomintang (KMT). Na čelu slednje je do 1925 Sun Yat Sen, ko ga zamenja Chang Kai-shek.
  • Kitajska komunistična partija je ustanovljena 1921. Obe strani sprva sodelujeta z namenom združitve kitajske (po razpadu zadnje dinastije je večina regij pod oblastjo lokalnih mogotcev). Še pred uradno združitvijo kitajske leta 1928, KMT leto prej prekine zavezništvo s komunisti.
    • Do leta 1934 izgubijo Maotove sile baze na jugu države; med enoletnim marširanjem prekoračijo 9000 km ter ustanovijo nov center moči v provinci Shaanxi na severo-zahodu države.
  • Japonci izvedejo invazijo Mandžurije leta 1931. Leta 1937 se prične naslednja Japonska ofenziva, kjer KMT izgubi oblast nad Pekingom, Šanghajom in takratno prestolnico Nanjing.
    • Zaradi pričakovane japonske agresije, se decembra 1936 ustanovi druga združena fronta med KMT in komunisti. Sodelovanje traja do 1941.
  • Po Japonski predaji 1945 je Tajvan vrnjen Kitajski – mednarodno priznani “zastopnik” kitajske države je KMT, oziroma Chang (do leta 1974).
  • Sočasno se zaostrijo spori med KMT in komunistično partijo, kar kmalu privede do ponovnega bratomora. V nadaljnjih letih prevzamejo oblast komunisti – Mao razglasi leta 1949 ustanovitev Ljudske Republike Kitajske (PRC). Chang Kai-shek se umakne na Tajvan, kjer KMT s silo prevzame oblast. Naslednja desetletja so znana kot “belim terorjem” KMT diktature, ki večkrat z nasiljem zatre tajvanska “avtohtona” gibanja.
  • Politično gledano leži srčika spora med komunistično partijo in KMT. Obe se smatrata za edinega legitimnega predstavnika Kitajske države. Tudi po umiku na Tajvan, se v luči Hladne vojne podpira KMT s strani ZDA vse do 70tih let. Doktrina Chang Kai-sheka govori o vrnitvi na celino in prevzem vodstva nad celotno Kitajsko.
    • S strani celine ima PRC različne pristope do tajvanskega otočja. Tekom Hladne vojne se večkrat grozi z vojaškim posredovanjem. Na strani Tajvana posreduje mornarica ZDA (1954, 1958, 1995); pošilja se tudi ekonomsko pomoč, vojaško opremo, ipd. Vojaška komponenta je še vedno del aktualne zgodbe – Tajvan leži cca 150km stran od Kitajske obale; ožina povezuje južno-kitajsko (SCS) in vzhodno-kitajsko morje (ECS) – lokacija je izjemnega pomena za zajezitveno mantro ZDA (Keenanov containment iz Hladne vojne – redux).
  • Nixon obišče PRC 1972; leta 1974 se zamenjajo kitajski zastopniki v ZN – RoC/Tajvan zgubi status in je nadomeščen s predstavniki PRC, ki takoj razglasijo politiko “ene Kitajske“; 1979 mednarodna skupnost uradno normalizira odnose s PRC, ki se postopoma integrira v svetovno ekonomijo, ter v nekaj desetletjih zraste v velesilo (katera prestraši ZDA v novo Hladno vojno).
  • Od 80tih naprej ubere PRC tudi druge pristope – ekonomske povezave in vzpostavljanje odnosov. KMT in PRC oblikujeta tako imenovan 1992 konsenz kjer se potrdi pristop “ene Kitajske” (področje celine in Tajvana). Obe strani naj bi imeli pravico do “predstavljanja” celotne Kitajske. Demokratizacija Tajvana se prične ob koncu 80tih s pojavom opozicijske stranke DPP. Slednja oblikuje svoje stališče do “enotne Kitajske”.
  • Opozicijska gibanja privedejo v Tajvanu do političnih reform v drugi polovici 80tih let. 1996 se odvijejo prve svobodne predsedniške volitve, kjer dobi večino Demokratska Progresivna Stranka (DPP). Od takrat naprej je tajvanska politična krajina razdeljena med modro koalicijo pod vodstvom KMT, ter zeleno koalicijo pod vodstvom DPP.