Ob pričetku pandemije je človeštvo vstopilo v dolg tunel. Četudi se na hrbtu še vedno čuti žarke (izgubljene) normalnosti, ostaja nadaljnja pot in obseg sprememb nejasen. Kot vedno, se poskuša za nastalo stanje najti krivca – refleksen odziv je uperjen zoper globalizacijo.

Govori se o zmanjševanju soodvisnosti, gospodarski avtarkiji in izolacionizmu; omenja se vračanje outsourcanih industrij ter razvozlanje ekonomske prepletenosti sveta. Zmota dotične logike je sledeča – tako imenovana normalnost h kateri se stremi, je osnovana ravno na pridobitvah globalizacije. Drugače povedano, anti-globalizacijske težnje nosijo v sebi nevarnost podaljšanja kriznega obdobja. Pandemija bo hitreje premoščena s poglabljanjem (in reformacijo) mednarodnega sodelovanja.

Vir: foreignpolicy 2 3, fairobserver, foreignaffairs, thediplomat, projectsyndicate 2 3 4 5 6 7

Glede na dosedanje ocene je COVID zgodovinska preizkušnja, ki testira vse države in družbe, ne glede na njihov ustroj, obliko vladavine ali razvitost. Sočasno je pandemija razkrila tudi šibke člene globalizirane ekonomije. Trenutno je v ospredju virus, zaradi česar se pozablja na prgišče nerazrešenih težav, ki niso izginile. Ekonomska neenakost, zadolžene družbe in države ter izkoriščevalski gospodarski sistem, oz (pre)svobodna trgovina; ekološka brezbrižnost; klimatske spremembe; dopuščanje orgij finančnih trgov, ki so že 2008 privedle do roba propada in desetletja stagflacije – vse našteto ostaja nerazrešeno.

Kljub omenjenim težavam, so bila ravno desetletja globalizacije podstat modernosti, oziroma tako imenovane normalnosti izgubljene s pojavom virusa. Hiter napredek zadnjih desetletij je seveda zahteval svojo ceno in bil deloma nepremišljen ter izkoriščevalski – po drugi strani je obseg tehnološkega skoka neprimerljiv z vso dosedanjo zgodovino človeštva. Poenostavljeno, se je v treh desetletjih digitalne dobe napredovalo od neumnih GSM telefonov do vsesplošne uporabe smartphonov, medtem je internet od 90tih naprej prežel vse pore družbe. Prevečkrat se pozablja, da izvira Google iz 1998, Facebook 2004, ter Youtube iz 2005 – digitalna revolucija se odvija manj kot tri desetletja. Ne sme se pozabiti niti na eksponentne napredke znanosti (algoritmi, big data, kvantni računalniki, ipd), ki človeštvo potiskajo v smeri nadaljnjih podvigov (fuzija, vesolje, machine learning, ipd). Misliti, da bi se lahko vse našteto doseglo v tako kratkem času brez prepletenosti sveta, držav in gospodarstev (aka globalizacije), je preprosto zmotno.

Anti-globalizacijski krč pandemije ni le zmoten, temveč je lahko kontra-produktiven. Seveda je nujno izpostavljati potrebo po gospodarskih in družbenih reformah – ekonomski šok COVIDa je odlična priložnost za prevetritev obstoječih modelov. Vendar lahko slepo nazadovanje v merkantilizem, protekcionizem in gospodarsko avtarkijo, privede do razkroja mednarodnega sistema tako na ravni politike, kakor tudi globalne ekonomije. Dodatni ekonomski pretresi sredi zgodovinske pandemije (verjetno) ne pohitrijo njene razrešitve, kali? Alternativa je mednarodna solidarnost in skupno soočenje s težavami, torej nadaljevanje globalizacije, prek katerega se ne bo premostilo le pandemije, temveč se lahko sooči tudi ostale probleme.