Medijski clickbait je našel novo kitajsko kost za obdelavo – “volčja diplomacija“. Pojem opisuje zasuk pristopov kitajske zunanje politike, ki postaja samozavestnejša v odnosih do preostalega sveta. Interpretacija je dodatna voda na mlin “ante portas” strašenja pred Kitajci, medtem se ignorira desetletja uvidov ostalih analiz.

Kitajske poteze niso nič novega, temveč klasičen primer “diversionary” zunanje politike, namenjene predvsem notranji propagandi. Partija prek manjših eskalacij posameznih zunanjih sporov “dokazuje” kitajsko moč, s čimer se podžiga patriotski zanos in preusmerja pozornost stran od drugih notranjih težav … kot so globalne pandemije in posledičen ekonomski šok.

Kitajske zunanje-politične poteze zahtevajo torej dve ravni analize – zunanjo in notranjo. Primarni “naslovnik” mednarodnih potez je lastna javnost. Partija je tekom zadnjih desetletij izgrajevala patriotizem – sedaj se od nje pričakuje dejanja, ki odražajo navedbe o kitajski moči. S stališča zunanjih opazovalcev je torej nujno razlikovati med “diversionary agression” in “revisionist agression”. Prva je namenjena notranji propagandi, druga zajema revizijo mej in odnosov moči – težava se pojavi pri razlikovanju med obema.

Natančneje je cikel kitajske zunanje politike sledeč – če se partijsko vodstvo sooča z notranjimi trenji ali upadom podpore prebivalstva, se načrtno eskalira enega izmed zunanjih konfliktov. Sama zaostritev je venomer zmerna – nikoli se ne preide k resnem vojaškem spopadu. Prav tako sledi obdobju trenj povečanje (mehkih) diplomatskih naporov. Po umiritvi ene krize, se kmalu (oziroma po potrebi) prične z eskalacijo drugje, etc.

Kitajsko vodstvo ima torej na razpolago več zunanjih žarišč, med katerimi “žonglira” za preusmerjanje pozornosti. Spori glede morskih mej in pseudo-otokov v vzhodnem in južno-kitajskem morju (SCS). Doklam planota je vzrok trenj z Indijo že od 1960. Polemika s Tajvanom je pričeta 1949 (oz 1927) in traja vse do danes. Na koncu je seveda še razvijajoča se nova Hladna vojna z ZDA glede svetovnega vodstva – na ravni geopolitičnega vpliva in ekonomije.

Bežen pregled zadnjih mesecev neposredno odraža kitajsko strategijo. Januarja in marca je kitajska izvedla več manevrov v bližini Tajvana. V marcu sta se odvila incidenta z japonsko in vietnamsko ladjo. Pred mesecem se je odvil incident med petimi mornaricami v SCS – na spornem področju med Kitajsko in Malezijo. Pred nekaj tedni se je pričela zaostritev z Indijo zaradi Doklam planote; sočasno je partija podžgala sveže proteste v Hong Kongu. Relacija z ZDA je v februarju in marcu zajemala medsebojne očitke glede pandemije ter (dokazljivo) propagando, zadnji mesec prihaja iz kitajske strani, poleg ostre diplomacije, tudi vedno več pozivov k spravi in sodelovanju. Incidenti sledijo klasičnemu scenariju, preseneča le hitro sosledje njih. Predpostavlja se, da partija sicer ohranja strategijo, vendar izkorišča kaos pandemije za lažjo dosego nekaterih ciljev – srčika je Hong Kong, ostale eskalacije so obrobne narave namenjene predvsem zamoti in notranji propagandi.

Kitajski državni aparat navsezadnje ni monoliten blok. Kljub centralizaciji oblasti pod Jinpingom se znotraj kitajskega režima oblikujejo različne frakcije in ideje. Trenutna vsesplošna zunanja agresija je v nasprotju z “dosedanjim” kitajskim pristopom, temelječim na “potrpežljivosti in postopnem dosegu ciljev”. Posledično se že pojavljajo notranja nasprotovanja agresivni drži, saj dodatno slabšajo odnose z drugimi državami – skrhanih že zaradi COVIDa.