Glede na uspešnost sploščitve večine evropskih držav, ter vseprisotnosti govora o odpiranju družb in mej, se prerado pozabi, da pandemija še zdaleč ni končana. K temu je potrebno dodati, da ni bila lokalna zajezitev le nadpovprečno uspešna, temveč je celotna prva faza potekala brez preobremenitve zdravstvenega sistema ter z nizko smrtnostjo (glede na nekatere druge države).

Vrednotiti virus le po lokalni izkušnji, ki daje utvaro benignosti, se lahko konča v težavah. Drugi val, oziroma nova porast okužbe je le vprašanje časa in ne jeseni. Primer je več azijskih držav in Nemčija, kjer so prvo fazo prebrodili pred slabim mesecem, po odpiranju družbe pa so se pojavili novi izbruhi (1, 2, 3, 4). Kljub trenutnem predihu, normalnost še zdaleč ni dosežena.

Odsotnost kaotičnih stanj na lokalnem nivoju krepi tudi kognitivne zmote posameznikov. Metastaziranje antivaxxerjev in teorij zarot, je vsaj deloma rezultat dejstva, da nas pandemija ni prizadela. Podobno je tudi v drugih evropskih državah, kjer se vrsti vedno več dunning-kruger protestov, medtem se v parlamentih obetajo “tinfoil” stranke. Posledično je smotrno pregledati nekaj zgodb zadnjih mesecev, ki jasno kažejo posledice hujših izbruhov COVIDa.

  • Splošen uvid podaja primerjava letošnjih številk smrti glede na ista obdobja predhodnih let. Članek sicer poudarja, da je vsaj del višje smrtnosti rezultat preobremenitve sistema, s čimer so se poslabšali tudi izidi drugih obolenj. Obenem niso številke “popolne”, saj je vsesplošna kriza otežila tudi zbiranje natančnih statistik. Kljub temu je bila v večih državah, ter posebej v urbanih področjih, smrtnost nedvomno višja od povprečja prejšnjih let. (financial times 25.05)
  • V italijanski Lombardiji so bile med vrhuncem izbruha v časopisih večstranske objave osmrtnic (washington post 16.03). V bolnicah se je, zaradi preobremenitve sistema, pri najbolj kritičnih pacientih izvajalo triažo (morfij), medtem so imeli krematoriji in pogrebni zavodi zaradi presežka umrlih, težave s pokopi.
  • Španija se je soočala s podobnimi težavami. Zaradi preobremenitve se je uporabljajo triažo pri kritičnih pacientih z majhno možnostjo preživetja. Za prekomerno število mrtvih se je marca za mrtvašnico uporabilo olimpijsko drsališče (1, 2).
  • V Franciji je bilo zaradi prevelike količine trupel v začasno mrtvašnico spremenjeno eno od skladišč živilskega trga na jugu Pariza.
  • Kakor v ostalih državah je pandemija tudi v Veliki Britaniji privedla do preobremenitve pogrebnikov. Država je medtem pripravila 30.000 mest v začasnih mrtvašnicah – med drugim na večih štadionih okrog Londona; prav tako hangar letališča v Birminghamu.
  • Prvo ameriško žarišče je bil New York, kjer je bilo več bolnišnic v stanju kaosa (1, 2). Mrtvi so na pogreb čakali v “hladilnih” tovornjakih parkiranih pred bolnico. Javnost so pretresle tudi slike masovnih grobišč (za revne ljudi brez svojcev), katerih uporaba ni nič novega – povečana pa je bila frekvenca pokopov.
  • Iran je veljal za enega prvih žarišč izven Kitajske, vendar je bila situacija nepregledna zaradi cenzure in pomanjkanja zanesljivih informacij. V marcu so satelitski posnetki odkrili vsaj eno masovno grobišče blizu mesta Qom; predvideva se, da ni edino.
  • V Južni Ameriki je bil prvi večji izbruh zaznan aprila v Ekvadorju. Javnost so šokirali posnetki revnih umrlih, ki so obležali na pločnikih.
  • Tekom aprila in maja se je pričel zaostrovati izbruh v Braziliji. H kaotičnosti stanja pridodaja tudi brazilski Trump – Jair Bolsonaro. Posledico se vidne prek izkopa masovnih grobišč – slednja se pripravljajo tudi v Čilu.

Trditve antivaxxer ameb, ki smatrajo pandemijo za izmišljeno, niso le napačne in zavajujoče, temveč so žalitev za vse dosedanje žrtve COVIDa, kakor tudi za medicinsko osebje  preobremenjenih bolnic.

Seveda je potrebno priznati, da je veliko “dejstev” o COVIDu še nejasnih, saj potrebuje znanost čas za analizo podatkov. Že samo pridobivanje podatkov je zaradi pomanjkanja in razlik med testi, kakor tudi različnih načinov štetja COVID smrti v državah, problematično. Obenem se lahko glede na dosedanji potek pandemije sklepa, da so posledice izbruha različne med državami, ter odvisne od hitrosti sprejemanja ukrepov; gostote poseljenosti; kapacitet zdravstva; demografije populacije; etc Kljub temu je po svetu mnoštvo dokazov, da ostaja virus v primeru nekontrolirane širitve izjemno nevaren. Lokalno zatišje posledično še zdaleč ni “lastovka” normalnega stanja.

ADDENDUM: Dodatna argumenta, da pandemija ni premoščena sta sledeči dejstvi – več držav se že sooča z naslednjim valom okužb (1, 2, 3, 4) – trditve o jesenskem valu nimajo resne znanstvene podlage. Prve številke prekuženosti (serološki testi) prav tako kažejo, da večinski del populacije še ni zbolel, ter ostaja skorajda isto ranljiv kot na začetku pandemije (Švedska 10%; Italija 4-10%; Francija 3-7%; Španija 5%; NY 10-25%; Slovenija 3%; Danska 1%).