Človeška zaznava in interpretacija sveta nosi v sebi več kognitivnih zmot, mnogo njih prisotnih tudi pri “razumevanju” pandemije. Prav tako nima svet okrog nas – v danem primeru virus – nobene obveze, da izpade “smiseln”. Okolje sledi zakonom fizike, kemije in biologije, medtem je človeški um kodiran za iskanje “zdravorazumskih” interpretacij in vzročnih povezav, tudi kadar jih ni.

Med drugim je človek “programiran” k stremenju po normalnosti (normalcy bias) – temu primerno se lahko nevarne situacije podcenjuje. COVID se je (na zahodu) ignoriralo vse do marca; odsotnost lokalnega kaosa naj bi (sedaj) potrjevala “benignost” virusa, četudi stanja iz drugod kažejo obratno (1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8). Ob pogledu nazaj (hindsight bias) je težko soditi situacijo brez kasnejših uvidov – veliko govora je o pretiranosti ukrepov, vendar se pozablja, da je bilo v marcu zaradi pomanjkanja zanesljivih podatkov nemogoče vedeti kolikšni in kakšni ukrepi so potrebni za uspešno sploščitev. Dva meseca kasneje so seveda vsi “generali” pametni (po bitki).

Obsežna podstat večih zmot je iskanje razlag in argumentov, ki potrjujejo predhodna prepričanja (confirmation bias). Iz njega sledi tudi “backfire bias” – če so argumenti nasprotni prepričanjem, se lahko posameznik še bolj močno oklepa predhodnih pozicij. Na ravni skupine lahko zmote privedejo do “bandwagon” efekta, po katerem se (zmotna) ideja širi med posamezniki zaradi števila ljudi, ki ji že sledijo. Drug pojav je “groupthink“, kjer se znotraj skupine verjame v poenostavljeno zgodbo zaradi želje po složnosti, četudi se pušča ob strani kritičen premislek.

Na podzavestni ravni, oziroma posledica primarnih preživetvenih mehanizmov, je prisotna zmota o “delovanju agenta” (agent detection bias). Argumentacija je sledeča – če je proto-človek na tleh našel stopinje predatorja, je bila za njegovo preživetje predpostavka o bližini predatorja (agenta) zdrava, tudi če predatorja ni bilo. Problem nastane zaradi nuje po iskanju “oprijemljivega” krivca.  Nevidnost virusne grožnje ima namreč podoben učinek, le zgodbe o agentu so še bolj skregane z logiko, čemur botruje tudi širjenje zarotniških teorij. “Iskanje agenta” se navezuje tudi na religijo – nerazumevanje (fizike in kemije) naravnih pojavov se manifestira v nadnaravnih razlagah “božanske” volje in intervencij.

Prisoten psihološki pojav je tudi Dunning-Kruger efekt, po katerem je za razumevanje kompleksnih pojavov ter razlikovanjem med kvaliteto virov in argumentov, potrebna določena inteligenčna sposobnost. Na ravni biologije so nejasnosti glede COVIDa rezultat naravnih zakonitosti. Znanost potrebuje čas za zajem, analizo in preverbo podatkov, preden lahko poda natančno sodbo o smrtnosti, kužnosti, zdravilih, ipd. V začetnem obdobju je torej normalno, da se pojavlja več nasprotujočih si hipotez – znanstvena resnica se izkristalizira šele čez čas. Brez sposobnosti razumevanja nians in kompleksnosti analiz, se posledično raje verjame v poenostavljene razlage o takoimenovanih globalnih zarotah (availability cascade), saj veliko posameznikov preprosto ni zmožno razlikovati med kredibilnostjo preverjenega (peer-review) znanstvenega mnenja temelječega na kompleksnih raziskavah VS youtube/facebook posnetkov brez znanstvenih podlag.

Seveda je zdrava mera skepse in preverbe navedb smotrna, še posebej pri epohalnih dogodkih. Problem se pojavi zaradi kumulativnega efekta večih kognitivnih zmot tako na ravni posameznika, kakor skupin. K temu je potrebno prišteti še “infotainment” medije, ki napihujejo zgodbe za dosego večih klikov in oglaševalskega denarja. Lastno prepričanje podkrepijo tudi medmrežni algoritmi, ki servirajo rezultate, ki potrjujejo lastno prepričane. Situacijo megli tudi politična propaganda zaradi “hladne vojne” med ZDA in Kitajsko. Prav tako je desetletje toleriranja antivaxxerjev in teoretikov zarot, katerih svarila so s COVIDom končno “potrjena” (self-fullfiling prophecy), privedlo do njihovega metastaziranja. Posledica kaotičnega stanja in kompleksnosti pandemije niso le pojav zmotnih razlag, temveč postajajo slednje zaradi števila vernikov “resnične” (availability bias) – mantra o “ponavljanju laži, dokler ne postane resnica” je še vedno aktualna.

Situacija ostaja torej negotova, saj preprosto še ni bilo časa za dokončno znanstveno analizo COVIDa. Četudi je negotovost in kompleksnost pandemije za človeški um težavna, ter verjetje v poenostavljene razlage zarotniških teorij pomirjujoče za psiho nekaterih, odpira ignoranca do znanosti dolgoročnejše nevarnosti. De facto se prek – mestoma popolnoma lažnih navedb skreganih s fiziko, kemijo in biologijo (eg relacija med 5G in COVIDom) – teorij zarot opušča pridobitve renesanse (logika in razum), ter vrača v dobo “mističnih” razlag sveta, bolje znano kot temni vek. Sočasno se pozablja, da je bila ravno renesansa podstat modernosti in človeškega napredka zadnjih stoletij – opuščanje razsvetljenskih pristopov pa bo le zavleklo prebroditev trenutne pandemije.

ADDENDUM: Wikipedija – COVID zmote in laži.