Pandemija ne ogroža le zdravja, temveč povzroča globalen ekonomski krč brez primere, čigar obseg še ni jasen. Borzni trgi izražajo optimizem, čeprav je vedno več ekonomistov zaskrbljenih nad sočasnim krhanjem gospodarstva na večih nivojih, tako lokalno kot globalno (1, 2, 3, 4, 5). Resnost situacije odražajo tudi najnovejši ekonomski kazalci, saj je v večini držav zabeležen upad gospodarske aktivnosti ter višanje brezposelnosti, medtem pandemija še zdaleč ni premoščena.
Najnovejše številke iz ZDA kažejo 30 milijonih izgubljenih zaposlitev in cca 20% brezposelnostjo. Kitajska se sooča z 10% brezposelnostjo, medtem se 250 milijonom delavcev obeta nižanje plač. Podobne težave ima tudi preostala Azija, ter Avstralija. Evropska komisija napoveduje za 2020 sedem odstotni padec BDP in 10% brezposelnih. Svetovni ekonomski forum napoveduje dvig globalne revščine in nevarnost ekstremnih razmer. Države G20 so že sprejele 6100 milijard dolarjev vrednih reševalnih paketov; IMF pripravlja finančno pomoč v višini 1000 milijard za razvijajoče se države – vse našteto je rezultat prvih mesecev; pandemija tudi še ni premoščena.
Centralne banke niso le spustile obrestno mero na 0, temveč izvajajo rekordne injekcije likvidnosti. Tudi reševalni paketi kažejo prve rezultate. V okviru EU se postopoma oblikuje konsenz o nujnosti nadaljnih ekonomskih programov – poleg sprejetega paketa 500 milijard evrov. Pozitiven učinek (ob primerjavi z ZDA) kaže tudi spočetna evropska politika, ki je podjetjem pomagala ohranjati zaposlenost. Za slavljenje je prezgodaj, saj traja kriza komaj nekaj mesecev. Dolgoročnejša skrb ekonomistov je (neustavljiva) deflacija gospodarstva oziroma nastop depresije.
Bolj kot karkoli ostaja bodoča ekonomska situacija nejasna zaradi prepletenosti modernih ekonomij; prav tako nima trenutna kriza zgodovinskih precedensov. Nikoli v človeški zgodovini, niti v zadnjih desetletjih globalizacije, se ni v tako kratkem času odvil vsesplošen gospodarski “šok” globalnih razsežnosti. Primerjava s finančno krizo 2008 je zavajujoča, saj je takratni krč zajemal le nekatere sektorje, ter šele postopoma (prek bančnih kolapsov) privedel do prezadolženosti držav in varčevanja. Takratni krč se je sočasno odvijal predvsem na strani povpraševanja, tokratna pandemija pa načenja tudi ponudbo, oskrbovalne verige in finance – sočasno; vsepovsod.
V različni meri so neposredno prizadeti vsi nivoji gospodarstva (vseh) držav. Ne gre le za probleme “1st world” sveta, kot je turizem in odpuščanje v storilnih dejavnostih. V razvijajočih se državah se obeta usahnitev tujih investicij in beg kapitala; manjše povpraševanje lahko privede do zaprtja tovarn in socialnih težav povezanih z visoko brezposelnostjo. Države, katerih proračun temelji na izvozu surovin – nafta, rudnine, ipd – so prav tako pred negotovo prihodnostjo. Za konec ostaja še zadolženost držav (1, 2) ter gmota finančne “orgije” neoliberalizma – globalen dolg nad 200 bilijonov $ ter finančni inštrumenti med 540 in 1200 bilijonov $ …
Svet se giblje po neraziskani pokrajini. Mednarodna skupnost ter posamezne države in družbe se komaj prilagajajo na nov svet, navsezadnje je obseg posledic še vedno nejasen. Glede na prve mesece, se tudi v naslednjih obeta nadaljevanje epohalnega dogodka.