Ukrepi zoper virus so uspešno sploščili izbruh, posledično se odvija postopno sproščanje družb. Sočasno je prisotna negotovost glede naslednjih mesecev, saj ostaja nevarnost ponovnega širjenja virusa. Glede na trenutne imunološke raziskave je virus prebolelo le nekaj procentov populacije – večina ljudi je torej še vedno dovzetnih za okužbo. Boljši pregled stanja obljubljajo nadaljnje raziskave prekuženosti, saj bodo pokazale razlike v “učinkovitosti” pristopov posameznih držav. Predvsem pa bodo odstrle potek pandemije v večjih populacijah, ter končale ugibanja glede razširjenosti (in smrtnosti) virusa.

Interpretacija trenutnega stanja temelji, zaradi pomanjkanja testov in časa za raziskave, na nepopolnih podatkih. Sočasno so v ozadju biološke in matematične danosti epidemij, katerim se ni možno izogniti. Trenutna dilema je, da imunost ni garantirana s preboletjem okužbe. Državne obljube o “imunskih izkaznicah” so posledično zavajujoče.

Sproščanje naslednjih mesecev mora biti torej premišljeno, saj se bo v nasprotnem primeru zavrglo uspeh dosedanje zajezitve. Več uvida, ki bo omogočil sorazmernejše prilagajanje ukrepov, se bo pridobilo le prek nadaljnjega serološkega testiranja. Prav tako je nujno počakati na peer-reviewed sodbe znanosti.

  • Biološka interpretacija zajema pozitivne obeti – ob soočenju z virusom telo “po naravi” razvije protitelesa (1, 2). Problem je količina le-teh. Za popolno imunost jih mora imeti telo v sebi zadostno število. Glede na dosedanje (!!!) znanstvene analize, je količina protiteles odvisna od posameznika in resnosti obolenja. Povedano drugače, ob mili obliki okužbe se lahko razvije premalo odpornosti, s čimer lahko osebek kasneje ponovno zboli. Sočasno igra obsežno vlogo individualna variacija imunskega sistema. Zabeleženi so bili primeri, kjer so ljudje sicer preboleli težko okužbo, vendar kasneje niso razvili imunosti, oziroma se je razvila šele čez nekaj tednov, ko se jim je okrepil imunski sistem.
  • Epidemiološka matematika prav tako odpira več težav. Različni odstotki smrtnosti so rezultat pomanjkanja testov in same metode štetja – osrednji problem je ponovno nejasnost glede obsega prekuženosti populacije. Trenutno se namreč zajema predvsem aktivne primere okužbe (CFR – case fatality rat) ter prek njih računa smrtnost. Druga enačba računa smrtnost glede na vse primere okužb (IFR – infection fatality rate), vendar se za natančne podatke nujno rabi obsežne imunološke teste populacije.
  • Uvide v epidemije ponuja tudi abstraktnejša matematika. Izbruhi patogenov se širijo eksponentno – spočetka narašča premica počasi, nato vrednosti eksplodirajo, kar lahko privede do preobremenitve zdravstvenega sistema. Prek ukrepov za sploščitev (njihova uspešnost je dokazljiva matematično 1, 2) se je torej “resetiralo” eksponentno rast okužbe – ni se ustavilo pandemije. Družbe in države so torej pridobile dodaten čas za pripravo na (zelo verjeten) naslednji val izbruha.