COVID testira “odpornost” (resilience) globaliziranega sveta. Vedno očitneje se kaže obseg ekonomskega krča zaradi karantenskih ukrepov: ustavitev proizvodnje, krhanja transportnih verig, večanje brezposelnosti, etc. Za razliko od prejšnjih ekonomskih kriz je tokratna “obširnejša“, saj zajema upad na strani potrošnje in ponudbe, kar povzroča pretres vseh ravni globaliziranega sistema – vendar sočasno odpira priložnosti za “reforme” med post-krizno obnovo.
Zaradi “akutnosti” pandemije se pozablja na ostale nepremoščene težave človeštva, med njimi še en globalen izziv – klimatske spremembe zaradi sežiganja fosilnih goriv in izguba biodiverzitete. Ekonomski krč pandemije prinaše več “pozitivnih” učinkov. Zaprtost družbe in tovarn je v pičlem mesecu znižala izpuste in kratkoročno izboljšala kvaliteto zraka. Za dejansko zajezitev podnebnih sprememb bo seveda nujen dolgoročnejši napor – pričujoča kriza le odpira priložnosti.
Ključen doprinos pandemije je krhanje vezi med nafto in petrodolarjem, ki je še vedno de facto rezervna valuta sveta. Odpira se sicer pandorin “trezor” ameriškega in svetovnega dolga. Po drugi strani je bil “pretres” finančne krajine neizbežen, saj se že dlje svari pred novimi poki napihnjenih borznih trgov in ponovitve 2008/09 (reševanje bank ter proračunsko varčevanje).
COVID ni le “preventivno” počil ekonomski balon, temveč postavlja pod stres celoten monetarni sistem, kar sproža kaskado nadaljnih posledic v gospodarstvu, družbi in mednarodni skupnosti. Obetajo se reforme v proizvodnji hrane; presprašuje se pretiran outsourcing industrijskih panog; visoka brezposelnost sili države v reševalne ukrepe in eksperimenti s “helikopterskim” denarjem, neke vrste pseudo UTD. Našteto so posledice prvih mesecev COVIDa – kriza še zdaleč ni premoščena.