Pandemija ni povzročila le zdravstveno krizo, temveč tudi socio-ekonomsko. Ostri ukrepi so (dokazano) učinkoviti pri zajezitvi izbruha, vendar puščajo za sabo obsežne posledice – brezposelnost, stečaji, padec potrošnje, etc. Sproščanje ukrepov je neizogibno, vendar se ne sme ignorirati nevarnosti novega vala pandemije. Pot k normalnosti mora biti premišljena, saj se bo drugače zavrglo “trpljenje” zadnjega meseca. Vir: WHO 2, yt-Fry, foreignaffairs, spiegel, guardian

Najpomembnejši faktor “varnega” sproščanja ukrepov je pregled nad stanjem okužbe pridobljen z množičnim testiranjem. S tem se seveda odpira problematika samega testiranja. Kot prvo, sta na voljo dve vrsti testov – prvi, trenutno aktualnejši, je test na aktivno okužbo s COVIDom; drugi je test na prisotnost antiteles, ki kaže preteklo preboletje virusa (ne nujno imunosti).

Zaobjeti natančne številke celotne populacije je, zaradi pomanjkanja testov, praktično nemogoče. V naslednjih mesecih jih bo na voljo več, vendar se trenutno še vedno “operira” z nenatančnimi podatki. Število opravljenih testov je zajelo le nekaj procentov populacije. Prav tako je večina zajetih okužencev kazala simptome – naključna testiranja in serološki testi so še vedno v teku. Posledično ostaja natančen delež asimptomatičnih okužb neznan. Prve raziskave kažejo široke variance (10-40%), saj imajo države različne teste in postopke beleženja okužb. Pandemija se prav tako odvija komaj nekaj mesecev – znanost preprosto še nima zadostne količine preverjenih podatkov, ki bi omogočili natančno sodbo o lastnostih COVIDa.

Natančnost številk dodatno megli biokemija testov in zakoni biologije. Testi imajo različne proizvajalce in “postopke” – rezultat je pozitiven, če ima okuženec v telesu zadostno “količino” virusa ali protiteles. Reagirajo torej na različne nivoje virusa, kar otežuje primerjavo podatkov. Na biološki strani je prav tako več težav. Testi okužbe so lahko prve dni bolezni negativni (virus ni zadosti razširjen po telesu), oziroma je lahko isti osebek pozitiven šele nekaj dni kasneje. Enigma ostajajo asimptomatični prenašalci, saj je lahko raven virusa tekom celotne okužbe prenizka za pozitiven rezultat testiranj. Isti problem se pojavlja tudi pri imunoloških testih. Vsako soočenje z virusom bo v telesu pustilo določeno količino protiteles. Vendar znanost poudarja, da potrebuje telo za imunost določeno količino protiteles. Zaradi pomanjkanja (znanstveno preverjenih) podatkov, je količina protiteles za popolno odpornost še vedno nejasna. Ugiba se, da mile oblike bolezni podelijo le delno imunost – posameznik lahko torej ponovno zboli ali prenaša virus naprej.

Pri celotni situaciji smo priča tudi kognitivni zmoti (cognitive bias) človeškega uma – zaradi (lokalno) majhnega števila smrti se ukrepe smatra za pretirane, oziroma virus za manj nevaren, kot v resnici je. Pozablja se, da pandemija ni povzročila večjega kaosa zaradi ostrih ukrepov – brez kakršnegakoli odziva bi bila situacija bližje italijanski in ameriški tragediji. Brezbrižnost ali prehitro sproščanje lahko pandemijo ponovno zaostri, s čimer se bo zavrglo vse dosedanje napore in uspešno zajezitev prvega vala.

Prav tako se ignorira, da sploščitev ne pomeni iztrebitve virusa, temveč postopno širjenje okužbe med populacijo. Neprijetno dejstvo je, da je populacija epidemiološko še vedno ranljiva, domala praktično isto kot pred začetkom ukrepov. Navedbo utemeljuje hipotetičen izračun: v Sloveniji je bilo potrjenih cca 1500 okužb. Če se vzame “izjemno optimistični” delež asimptomatičnih okužb, ter potrjene okužbe pomnoži z 10 ali 100 – brez simptomov 90% ali 99% okuženih – nanesejo številke še vedno le 0.75% in 7.5% celotnega prebivalstva s potencialno imunostjo (predhodno omenjena problematika glede količine protiteles ostaja). Čredna imunost je, glede na virus, dosežena šele z 50-95% imunostjo populacije. Sproščanje bo torej privedlo do novih okužb; zaradi manka populacijske imunosti ostaja nekontrolirano širjenje okužbe realna nevarnost.

Sproščanje ukrepov je neizogibno zaradi nuje po ponovnem zagonu ekonomije. Glede na prakse uspešnih držav (Koreja, Tajvan) je glaven adut zoper COVID pregled nad stanjem okužbe, saj lahko država s tem prilagaja ukrepe glede na obseg izbruha – zapre se lahko le predele z epicentri okužb; preventivno osami okužence; obdrži nošnjo mask v javnosti; ogrožene skupine lahko ostanejo v izolaciji dlje; večje prireditve ostanejo ukinjene še dlje; turizem je v tej sezoni mrtev; ipd. Dokler je omilitev ukrepov premišljena in postopna ter okužba nadzorovana, bo pot k normalizaciji še vedno počasna, vendar “napredek” enakomeren. Ob nepremišljeni sprostitvi in morebitni nekontrolirani širitvi virusa, pa bo v najslabšem primeru potrebno dodatno obdobje socialne izolacije, kar si seveda ne želi nihče.