Na ravni EU je pandemija povzročila politično krizo glede prebroditve ekonomskega krča. Že nekaj tednov nazaj se je pričela polemika okrog ekonomskih paketov EU; sočasno je vzniknila ideja evropskih obveznic, katero je več članic takoj zavrnilo. Medijsko napihovanje je uniji očitalo pomanjkanje solidarnosti, četudi je politično ozadje dosti bolj kompleksno.

Na zadnjem sestanku (23. april) Evropskega sveta so voditelji članic uspeli doseči napredek. Potrdilo se je 540 milijardni paket izglasovan s strani parlamenta 9. aprila, obenem se planira vzpostavitve obnovitnega sklada za dolgoročnejšo podporo članic – pragmatična alternativa obveznicam, oziroma sprejemljiv kompromis. Kriza seveda še zdaleč ni končana, prav tako imajo obveznice več izpeljank in zagovornike v Evropskem parlamentu.

Pandemija predstavlja test politične enotnosti EU. Dosedaj je bila predvsem ekonomska tvorba –  poskusi političnega zbliževanja so propadli, oziroma bili prepakirani v kompromisne sporazume; neenotnost se kaže pri počasnem oblikovanju skupne zunanje in varnostne politike (CFSP) ter “evropske vojske“. Očitki o nedelovanju so posledično (deloma) zavajujoči, saj EU nima pravnih mehanizmov za “posredovanje” znotraj suverenih sfer države. Zavzema vlogo koordinatorja, vendar brez možnosti ukazovanja. Obseg političnega povezovanja ostaja stvar prihodnjih debat, saj je v danem trenutku prioriteta zajezitev ekonomskega šoka.

Glavni zagovornik (kompromisa) obnovitvenega sklada je Macron. Cilj je premostitev politične blokade, saj se ne bo povečeval dolg posameznih držav. Sočasno bo EU obdržala pregled nad porabo sredstev, ter preprečila članicam prelaganje državnega dolga na raven EU – osrednji razlog polemike. Varoufakis (grški minister med finančno krizo) odlično povzame politično problematiko znotraj Unije – reševanje ni vprašanje solidarnosti, temveč vseevropske investicije v prebroditev krize in razvoj EU, kar bo koristilo vsem regijam.

Problematičnost prenašanja dolga na raven EU ni le poltično vprašanje, temveč stvar zakonodaje EU, ki le to prepoveduje. Unija prav tako že desetletja razdeljuje velike količine kohezijskih sredstev iz skupnega proračuna, sestavljenega iz prispevkov članic in tarif. Izdaja dolga, oziroma skupna fiskalna politika, ostaja v domeni posameznih držav. Podobna debata se je odvijala po finančni krizi 2009. Desetletje kasneje je Unija še vedno pred isto pravno dilemo. Posledično je ustanovitev “kolektivnega dolga” EU možna, vendar izjemno obsežen proces. V danem trenutku ostaja prioriteta hitra implementacija reševalnih paketov, ne njihova oblika (obveznice, sklad, ipd).

Ideja o skupnih obveznicah ima dve izpeljanki – “Eurobonds/Coronabonds” in “Recovery bonds”. Evro-obveznice so bile v osrčju polemike, saj naj bi omogočile zadolženim državam prenos dolga na pleča EU, kar je privedlo do “razkola” med evropskim severom in jugom. V ozadju je nacionalna politika. Conte se je ujel v zanko obljub, ki otežuje manevriranje. Kanclerka Merkel se zaveda nevarnosti političnih posledic “evropskosti” – upornikov znotraj centristične CDU/CSU in rastjo neofašistične AfD. Alternativna možnost so “obnovitvene obveznice” (recovery bonds), ki bi še vedno ustvarile skupen evropski dolg, vendar bile pod bruseljskim nadzorom – preprečevalo bi se prelivanje dolga članic; pogojevalo sredstva z zahtevami glede ekoloških standardov, ipd; “dividende” obveznic bi ostale na razpolago EU za nadaljne investicije. Idejo podpira parlament EU, vendar bo sprejem zaradi kompleksnosti zahteval svoj čas.

Pandemija testira vse države in družbe – v evropskem primeru ne le članice, temveč tudi Unijo. Seveda bi bila tesneje povezana EU trenutno priročna, vendar je pomanjkljivo stanje rezultat desetletij. Unija sedaj pohitreno sprejema kohezivno strategijo ekonomskega reševanja (prek politično sprejemljivih in preverjenih pristopov), saj je ključna ublažitev stanja v naslednjih mesecih. Dolgoročne politične reforme in nadaljni reševalni programi so stvar kasnejših debat.