V javnosti se pojavljajo polemike o nepristranskosti WHO. Očita se “slabe” nasvete januarja, oziroma pristranskost do Kitajske. Prav tako se organizacijo vpleta v propagandno vojno med velesilami. Oboje je večidel neupravičeno saj je pandemija epohalen izziv – napake so neizogibne. WHO ostaja ključna organizacija za usklajevanje mednarodnega odziva in premostitev krize.
Očitki o pro-kitajski pristranskosti, oziroma kitajskih pritiskov glede financiranja, so zlahka zatrti. Pregled financiranja WHO jasno pokaže, da znaša Kitajski prispevek manj kot 0.5% letnega proračuna. Največ prispeva ZDA (15.9%), sledi Gates fundacija (9.4%), Velika Britanija (7,7%), GAVI (6.6%), Nemčija (5.2%), Japonska (3.8%), ZN (3.4%). Glavni adut Kitajske ni financiranje, temveč velikost populacije, oziroma dostop do zdravstvenih poročil dotične mase ljudi. Kitajska deloma izvaja pritiske na WHO prek manjših članic, ki želijo ugajati Pekingu zaradi političnih in ekonomskih vezi – maja 2019 je bila kitajska tradicionalna medicina potrjena kot legitimna oblika zdravljenja.
Znak neposredne Kitajske “prisile” je preprečitev članstva Tajvana v WHOju, čeprav statut ne prepoveduje sodelovanja ali izmenjave informacij. Očitki letijo na dejstvo, da je Tajvan že konec decembra svaril o medčloveškem prenosu novega virusa, medtem je WHO čakal na potrditev iz Kitajske. WHO je bil morebiti deloma naiven, da je verjel kitajskemu režimu – vendar ni imel izbire saj WHO operira s podatki iz članic. Kitajska je do 12. januarja z WHO delila genom; 20. januarja Jinping potrdi medčloveški prenos, čemur nemudoma sledi WHO.
Pred kratkim je Tedros storil faux pas. Med daljšo razlago o političnih in rasističnih napadov nanj, je omenil tudi Tajvansko vlado. Slednja le-to ni storila; v ozadju se krivi kitajske medmrežne trolle; Tedros je stopil v blato kitajske propagandne vojne zoper Tajvan. S strani ZDA je Kaligula v Beli hiši “ukinil” financiranje WHO. Njegove besede so brezpredmetne, saj predsednik ne more spreminjati od kongresa potrjenega letnega proračuna. WHO ni soočen le s pandemijo, temveč mora balansirati še s toksičnim mednarodnim okoljem.
Zamera leti tudi na “zavlačevanje” WHO glede omejevanja letalskega prometa. Razlog pazljivosti je bila izkušnja s H1N1 leta 2009. WHO takrat razglasi pandemijo saj pričakuje črn scenarij; slednji se ne uresniči, medtem države “kritizirajo” WHO zaradi posledic preplaha. Desetletje kasneje, se lahko v začetni fazi COVIDa vidi izjemno “zmerna” komunikacija WHO. Skupaj z nejasnostmi glede novega virusa, kitajskega stanja in številk, WHO ni imel znanstvene podlage za povzročanje večjega preplaha. Prav tako je vse stvar interpretacij in medijskega napihovanja. Vodstvo WHO je na tiskovnih konferencah vse od začetka jasno svarilo o možnem obsegu, vendar sočasno poudarjalo manko konkretnih podatkov.
Po bitki so vsi generali pametni. Pandemija testira vse ravni družb in držav, kakor tudi mednarodnih institucij. Glede na kompleksnost izziva so “napake” neizogibne – vendar je čas za revizijo po prebroditvi pandemije. WHO ostaja ključna mednarodna organizacija za usklajevanje odziva, ki je že večkrat v zgodovini premoščala zdravstvene izzive človeštva.