Življenje je “grajeno” z zakoni evolucije in genetike na vseh ravneh ter oblikah. Bolj specifično, virusi in bakterije neprestano “nabirajo” majhne mutacije. Nekatere so pozitivne; druge nimajo učinka ali je ta slab; tretje se izrazijo šele ob vplivu kasnejše mutacije ali okoljskih sprememb. V primeru koronavirusov, lahko le-ti preskakujejo med živalskimi vrstami, ter postopoma spreminjajo lastnosti, kot so kužnost, viralnost/smrtnost, ter razpon gostiteljev. SARS, MERS in COVID so le končni rezultat, ko živalski virus iz živalskih bazenov, uspešno preskoči na človeka.
Naključje je šele pri COVIDu privedlo do kombinacije visoke kužnosti ob nastopu simptomov VS najvišja kužnost šele cca šest dni po nastopu simptomov pri SARS. Posledično je bila zajezitev SARSa lažja, medtem je C19 prerasel v pandemijo. Obenem je nujno poudariti, da je znanost na možnost globalne pandemije opozarjala že več desetletij.
Mikrobi in patogeni niso del človeškega okolja, temveč smo kvečjemu ljudje del njihovega. Virusi in bakterije so “starejši” od sesalcev in proto-opičnjakov za več kot milijardo let. Naša telesa, kakor tudi preostale živali, so razvita za sobivanje. Znanost ocenjuje, da je razmerje med človeškimi celicami posameznika in njegovim mikrobiomom med 1:10 in 1:3. Kljub števičnosti, predstavljajo mikro-organizmi zaradi svoje majhnosti le 1-3% telesne teže.
Sobivanje ima več “izpeljank”. Del mikro-organizmov je simbiotičnih (eg: prebavni trakt); nevarni so naloga imunskega sistema, čigar kompleksnost je … vredna razumevanja osnov (5min + 7min + 9min); s tretjim delom njih se “ignoriramo”, saj patogeni brez pravilne “kombinacije proteinov” ne morejo napadati človeške celice. Na plano pride neizbežnost evolucije, kjer vsak organizem postopoma nabira mutacije. Živalski virus lahko pridobi protein za skok na človeka – rezultat je SARS, COVID, et al.
Širitev človeštva v vsa področja sveta je prav tako povečala stike med ljudmi, živalmi in živalskimi patogeni. Dodati je potrebno še rast globalne populacije, slabe življenjske razmere v manj razvitem svetu in mnoštvo drugih dilem. Več kot polovica antibiotikov se vsako leto porabi v živilski industriji; v Indiji se odpad proizvodnje antibiotikov zliva v kanalizacijo, kar je “naravni laboratorij” za evolucijo odpornih bakterij; od Covida naprej so bolj znane zgodbe azijskih “živih trgov” (wetmarket), kjer so različne divje in gojene živalske vrste natrpane skupaj z ljudmi – sanjske razmere za evolucijo patogenov. Pandemija svetovnega obsega je bila posledično le vprašanje časa.
Tekom zgodovine je vsako “civilizacijsko obdobje” imelo soočenje z bolj ali manj obsežno pandemijo. Modernost nam je morebiti dajala utvaro varnosti, vendar je COVID hitro razkril šibke člene sistema. Zgodovinsko so pandemije prisile državne in družbene tvorbe v “evolucijo” in spremembe – tokrat ne bo drugače. Na koncu se ne sme pozabiti, da COVID še zdaleč ni najnevarnejši virus v arzenalu narave – ostaja epohalen, vendar premagljiv izziv.