Po svetu se pandemija uporablja za utemeljevanje širjenja represivnih zakonov. Primeri niso le diktature drugih kontinentov, temveč se avtokratski zdrs odvija tudi v Evropi (eg: Madžarska). Del zgodbe je seveda večletno metastaziranje populizma, medtem je COVID dodatno pohitril razkroj demokratičnosti v nekaterih držav. Lokalno je bilo prisotno strašenje z begunskim valom, četudi ga številke lastne države, ne potrjujejo.
Vsaka država se sooča s samosvojim izzivom, saj ne obstaja univerzalen načrt za spopad s pandemijo. Pristopov je mnoštvo, oziroma zajemajo različne avtokratične/demokratične metode. Uspeh pristopa v eni državi še ni nujno garant uspešnosti v drugi – poenostavljeno se lahko trdi, da bi v idealnem primeru, država odziv prilagajala lastnim danostim in sorazmerno z resnostjo izbruha.
Lokalno je bila glasna debata o uporabi vojske (37a) in vladnem hotenju podelitve policijskih pooblastil. Glavna utemeljitev ukrepov je balkanski begunski tok. Če se vrnemo k idealizmu o odzivu sorazmernem z resnostjo situacije, je torej glavno vprašanje obseg beguncev, ki prestopajo državno mejo. (Načrtno je uporabljena beseda begunec. Nedvomno je del pribežnikov ekonomskih migrantov, vendar večina iz kriznih žarišč. Označevanje z “migranti” je lingvističen trik, saj migrant vzbuja manj “simpatije” od begunca).
Obseg je zajet v uradnih policijskih poročilih: “od 1. januarja do 31. marca 2020 so policisti na območju Republike Slovenije obravnavali 1.835 ilegalnih prehodov državne meje. Število se je glede na enako lansko obdobje povečalo za 6,5 odstotka. … Letošnji januar se je začel z večjim številom od lani. V februarju in marcu je bilo ilegalnih prehodov manj kot v enakem obdobju lani, na število je vplivala tudi situacija in ukrepi glede pandemije Covid-19.”
V letošnjem letu je bilo v povprečju zaznanih 20 mejnih prestopov dnevno. Ob primerjavi s stanjem iz 2015, je številka pičla. Med vrhuncem takratne krize je mejo prestopalo skoraj več tisoč ljudi dnevno, ter v obdobju nekaj tednov več kot 50.000. Isti trend se kaže na ravni EU – 2015 skoraj dva milijona ljudi; nato 500k, 200k ter lani 150 tisoč ljudi. Novice iz Balkan potrjuje zmanjšanje številk. Seveda humanitarna kriza balkanske poti ni razrešena; pojavlja se vedno več policijske represije zoper begunce in migrante; razmere v centrih so ponekod izjemno slabe; situacijo dodatno otežuje pandemija. Vendar ostaja dejstvo, da so trditve o bližajočem se “apokaliptičnem” valu beguncev in migrantov ne le pretirane, temveč laži namenjene preplahu in upravičevanju avtokratskih zakonov.
Pandemija je nedvomno epohalna kriza, ki pušča posledice na vseh ravneh družbe in države. Prav tako ni končana, zaradi česar se lahko številke povečajo in je uporaba dodatnih ukrepov nujna. Vendar trenutno situacija na državni meji preprosto ni kritična, posledično ni razumne utemeljitve za dodatna vojaška pooblastila ali izklic izrednih razmer. Ostaja dejstvo, da je vojska na meji prisotna že več let pod obstoječo zakonodajo – znotraj ustavnih okvirjev in civilne vladavine. V idealnem primeru, naj bi “razumna” država odziv prilagajala lastnim danostim in sorazmerno z resnostjo izbruha. Brezglavi razkroj demokratičnosti ter neutemeljeno strašenje z “barbari” nimata s pandemijo nobene veze – služita le oblastniškim hotenjem populističnega boomerja.