Poleg virusne pandemije se po svetu sočasno širi avtokratični virus. Trenutek strahu in negotovosti se ponovno izkorišča za širjenje polja državne represije in nadzora – pod pretvezo krize brez daljših razprav. Scenarij je znan že od 9/11, oziroma globalne vojne zoper terorizem – izgovor za širitve nadzornega aparata (Snowden, Assange).
COVID “testira” vse države ne glede na njihove režime. Odzive je težko posploševat, saj se vsaka država spoprijema glede na lastne zmožnosti in značilnosti; večina držav ni imela pripravljenih načrtov; kriza spada zaradi obsega v varnostno področje, kjer ima država še vedno primat, oziroma suverenost ne glede na mednarodne sporazume. Rezultat je “kakofonija” mnenj in pristopov – COVID postaja globalen civilizacijski eksperiment.
Na podlagi vzhodnoazijskih zgledov – različne države, režimi, pristopi – se lahko nedvomno trdi, da je pandemijo možno zajeziti. Nabor pristopov sega od mehkejših (beri: demokratičnih) do ostrejših (beri: avtokratičnih). Države uporabljajo različne “mešanice” obeh; oboji so lahko bolj ali manj uspešni. Ne obstaja univerzalna enačba, saj mora vsaka država odziv prilagoditi lastnim okoliščinam. Prav tako se je pandemija, gledano globalno, komaj pričela.
Večina avtokracij se šibi – nekatere izkoriščajo virusne ukrepe za obračun s političnimi nasprotniki (1, 2, 3, 4); drugim uspeva nepričakovana uspešna zajezitev prek takoimenovane “avtokratične prednosti” (1, 2). Podobna zgodba se odvaja na strani demokracij. Virus je izbruhnil v časih populističnega krhanja liberalnih vrednot (1, 2), ter postal priročen izgovor za sprejem represivnih zakonov in “normalizacijo” avtokratičnosti, pandemijo cenzure, ter spust v Orwellovo distopijo (1, 2, 3, 4, 5).
ZDA pod vodstvom Kaligule drvi kaos (1, 2, 3, 4). Tudi Evropa ni imuna. Večanje podpore Le Pen (fr), AfD (de), Liga (it) ter drugim populističnim strankam je že dlje časa rak, ki razkraja EU. Višek je madžarski krizni zakon, ki ustoličuje Orbana v de facto diktatorja. EU je situacijo obsodila, vendar je trenutno osredotočena na virus; legalni in politični spoprijem bo po stabilizaciji razmer neizbežen. Prav tako ni kriva le ena ali druga stran. EU ima veliko strukturnih težav, nujo po reformah, ter nosi del krivde za populistične metastaze na kontinentu – prioritiziranje neoliberalne dogme, proste trgovine in reševanje finančne krize na račun socialnega varčevanja je klasičen recept za radikalizacijo volilnega telesa (levo in desno). Sočasno sta nacionalizem in fašizem, še posebej znotraj evropskega prostora, preizkušene zablode. Dve svetovni vojni bi morali biti zadovoljiv argument za utišanje vsakega neofašista, ka-li?
Orbanu poskušajo slediti drugi evropski avtokrati, med njimi tudi lokalni politični fosil, ki podoživlja zlate čase državotvorne krize 1991 – COVID je pač zadnja “slava” pred rušo. Cilj strašenja pred (neobstoječimi) hordami beguncev je “dogwhistle” volilni bazi in širjenje nepotrebne panike med ljudstvom. Begunska kriza je nerešen problem že leta, ki zahteva humanitarne napore in ne taborišč. Ostale poteze (plače, dodatki, nastavljanje lakajev) so prav tako del dimne zavese, saj se v ozadju odvija mešanica banana politikanstva in avtokratskih hotenj impotentnega boomerja – COVID je v svojem bistvu zdravstveni, ne vojaški, izziv. Surealnost situacije si zasluži smeh, vendar se tragikomedija odvija sredi globalne pandemije.
COVID svetovno ostaja vsesplošen izziv držav in družb, posledično ni univerzalne enačbe za spoprijem. Ponekod (eg: Indija) se zaradi preostalih težav in danosti ni možno izogniti uporabi vojske in policije; šele naslednji tedni bodo pokazali uspešnost zajezitve in obseg posledic. Vojska je v nekaterih (avtokratičnih) državah na cestah, vendar pomaga pri razdeljevanju pomoči, gradi triažne centre, ipd; v drugih državah se pojavlja vedno več incidentov med policijskimi urami zaradi panike in posledic zaprtja; v tretjih se izredno stanje izkorišča za politične obračune. Tudi med demokracijami se sprejemajo svežnji kriznih pooblastil, vendar so časovno omejeni – ohranja se demokratična varovala. Podobno lahko pri kontroli izbruha pomaga Tehnološki sektor, vendar se ne sme ponavljati napak in dopuščati erozijo privatnosti brez razumne podlage in varoval glede trajanja in civilnega nadzora.
COVID ostaja v svojem bistvu zdravstveni izziv, ter vprašanje mobilizacije družbe in gospodarstva v spoprijem. Prebroditev zahteva napore, vendar situacija ne potrebuje nepremišljenega širjenja državne represije in ustoličevanja avtokratov. Pristopov in metod je več, saj rabi vsaka država lastnim razmeram prilagojeno kombinacijo. V lokalnem primeru obseg krize še zdaleč ne upravičuje krhanje demokracije.