Evropski uniji se očita manko solidarnosti in kriznega vodstva. Četudi so očitki na prvi pogled razumni, je v ozadju mnoštvo nians.
Seveda se mora priznati deficite Evropske unije. Združevanje je vse od začetka (ECSC) temeljilo na ekonomiji, medtem je politično ostajala heterogena. V zadnjih desetletjih je unija vedno znova našla potreben konsenz za skupni trg ter sprejem trgovinskih pogodb, medtem so ostala polja šepala (zunanja in notranja politika, skupna varnost, fiskalna unija, etc).
Očitki ekonomskega liberalizma so postali glasnejši po finančni krizi 2008, kjer se je na račun obubožanih članic in njihovih državljanov reševalo investicijske banke. Znotraj bloka se je pokazal razkol med severom in jugom Evrope, ki imata zaradi samosvojih političnih tradicij različne poglede na državno upravo, fiskalno “higieno” in vlogo EU. Pred slabim mesecem je Varoufakis (grški finančni minister med krizo 2008) v sklopu DIEM25 izdal posnetke pogovorov s trojko (euroleaks), ki potrjujejo mačehovski odnos do Grčije s strani evropskih “pogajalcev” trojke.
Naslednja strukturna dilema je prav tako zakoličena že od vsega začetka. Evropska unija je nadnacionalna tvorba, oziroma neke vrste pseudo federacija. Evropska unija sledi dogmi o delitvi oblasti na izvršno, zakonodajno in sodno. Vendar je vsaka od vej oblasti podvojena, oziroma ima dve podstati – evropsko in nacionalno. Izvršno funkcijo nosi komisija, vendar ima glas tudi Evropski svet sestavljen iz premierov/predsednikov članic. Zakonodajna funkcija je v domeni Evropskega parlamenta, vendar ima besedo tudi Svet EU oblikovan iz ministrov posameznih članic. Sodna funkcija je prav tako deljena – evropsko računsko sodišče se ukvarja z proračunom, medtem sodišče EU sodi v vseh ostalih primerih; sodniki so izbrani s strani nacionalnih parlamentov.
Projekt EU je vse od začetka izjemno ambiciozen projekt, saj se mora ves čas balansirati med interesi držav in unije, ter iskati konsenz. Hotenja držav se spreminjajo z menjavami nacionalnih vlad; članice so politično, ekonomsko in kulturno heterogene, oziroma imajo partikularne interese; krize pustijo v državah različne posledice, kar dodatno oteži skupni odziv; podoben problem se odraža prek “nerazumnih” zakonov pisanih za celotno unijo, ki pogosto ne upoštevajo notranje dinamike članic.
Odličen primer zahtevnosti politične integracije je propad “evropske ustave” leta 2005, ki bi zamenjala predhodne pogodbe z enotnim tekstom. Namesto ustave, se 2009 sprejme Lizbonsko pogodbo, ki dopolni obstoječe pogodbe, vendar ne doseže tesnejše politične integracije članic. Ista zgodba se ponovi v zadnjih letih. Nova funkcija zunanjega ministra EU je na papirju pomembna, vendar ga večina članic ignorira; CFSP (skupna zunanja in varnostna politika) je naslednja iniciativa politične integracije, ki se prav tako sooča z letargičnim sprejemanjem.
Sedaj se evropski projekt šibi ob izbruhu COVIDa. Bruselj preprosto nima zakonskih mehanizmov in zadostnih pristojnosti na varnostnem področju, prek katerih bi lahko “upravljal” evropski odziv. Kot dosedaj, je vloga EU predvsem pomoč pri usklajevanju odziva med članicami. Polagati krivdo za nastalo stanje le na EU, je torej dvolično. Veliko članic in politikov, ki trenutno na ves glas kritizirajo unijo, so v predhodnih letih zaradi partikularnih interesov zavirali integracijo. Državna varnost (kamor izredne razmere zaradi virusa spadajo) so že po naravi “občutljivo področje”, kjer se je ohranjalo suverenost nacionalne zakonodaje. Ne pripomore niti apatija do evropske identitete/politike – volitve v evropski parlament Evropejci ignorirajo; največja parlamentarna bloka sledita centrizmu; parlament je infiltrirala tudi peta kolona evro-skeptikov – Evropejci pa se nato čudijo, zakaj ima EU strukturne težave …
Problemi EU so rezultat večih desetletij volilne in integracijske apatije. Soočanje s krizami le odstre zanemarjene težave, ter sočasno poglablja politične razkole med članicami. V danem trenutku se odvija polemika o evro-obveznicah (eurobonds). Zagovorniki so države evropskega juga, veto je dal sever. Jug očita severu pomanjkanje solidarnosti, vendar je dilema širša. Obveznice so seveda eden od možnih ekonomski mehanizmov, vendar je že njegova omemba politično minsko polje v večih severnih članicah, ki ne želijo na evropska pleča naložiti dolgove članic. Isto kot pri finančni krizi, se kažejo različne dogme fiskalne politike. Vzpostavitev evro-obveznic, podana s strani fiskalnih pacientov evropskega juga, je v danem trenutku pobožna želja. Sprožile bi namreč fiskalno integracijo unije, ki je isto kakor enotna zunanja ali notranja politika, izjemno zahteven/dolgotrajen proces.
Zaradi glasnosti kritike se sočasno pozablja, da EU ne stoji pri miru. Nepripravljene na pandemijo so bile članice, nepripravljena je bila EU – posledično je bil pojav virusa toliko bolj “boleč”. Kljub temu se lahko na državni in evropski ravni opaža pohitreno mobilizacijo zoper virus. EU je brez večjih dilem sprejela ekonomsko pomoč v višini 37 milijard, obeta se dodatnih 100; na razpolago je solidarnostni sklad s 450 milijardami evrov; stabilizacijski sklad ima na voljo 700 milijard; omenja se 750 milijardn od ECB. Našteto so rezultati prvih tednov – glede na obseg ekonomskih paketov preostalega sveta, se lahko v naslednjih mesecih pričakuje dodatna sredstva.
Počasi zamira tudi začetna panika. EU pohitreno prilagaja agencije in izboljšuje usklajevanje med državami. Tudi med-evropska solidarnost ni zamrla. Države so bile zaradi nepripravljenosti in poznih odzivov, spočetka primorane v osredotočanje na notranjo zajezitev. Z bežnim umirjanjem situacije se obuja solidarnost, kjer manj prizadete države pomagajo križnim žariščem. Pandemija še zdaleč ni končana. Evropski projekt se sooča z (verjetno) največjim izzivom vse od svojega nastanka. Za prognoze je prezgodaj, vendar so bodoče reforme in evolucija evropskega projekta neizbežne.