Odstira se globalna razsežnost pandemije. Več kot polovica človeštva se sooča z omejitvami gibanja. Mobilizira se znanost, industrija in družbe saj COVID “preizkuša” vse države, ne glede na njihove notranje ustroje. Lahko se trdi, da je prvič v dobi globalizacije, celotno človeštvo uperjeno zoper isti izziv.
Izbruh se je sprva primerjalo z 9/11 in finančno krizo 2007/08, vendar postaja obseg posledic neprimerljivo večji. Omejevanje življenja je povzročilo ekonomski krč; ustavile so se tovarne in nakrhale oskrbovalne verige; šibijo se socialni in zdravstveni sistemi; velika večina držav ni bila pripravljena, posledično je prva faza toliko bolj kaotična. Pred manj kot mesecem je bilo življenje “normalno”, sedaj se v živo odvija prvi akt epohalnega dogodka. Rezultat je vsesplošen občutek negotovosti, vendar je nujno poudariti, da se stopnjuje odziv na ravni civilne družbe, držav in mednarodne skupnosti (EU, ZN, ipd).
Ostaja neprijetno dejstvo, da je pandemija v teku – glede na kontinent komaj v pričetkih. Prva faza spoprijema je zajezitev začetnega izbruha. Socialno distanciranje in ostali ukrepi so uspešni pristopi sploščitve krivulje okužb, kar dokazujejo države z zgodnješim pojavom okužbe. Učinkovitost ukrepov je seveda odvisna od mnoštva spremenljivk, lastnosti države, naključja, etc. Povedano drugače, lokalno in regijsko se lahko v naslednjih tednih pričakuje zajezitev okužbe, vendar to še zdaleč ni konec krize.
Naslednja faza ni nič manj zapletena. Lokalno se širšo okužbo preprečuje z “izjemnimi” ukrepi. Prehitra ali nepremišljena sprostitev lahko privede do nekontroliranega širjenja, ki bi ponovno zahtevalo uvedbo distanciranja in ostalih neprilik. Pandemija bo globalno prav tako trajala vsaj še naslednje mesece ali dlje. Virus se lahko posledično vrača od drugod, kar ponovno kaže na nujo premišljenega sproščanja razmer, oziroma na potrebo po oblikovanju mehanizmov za nadzor (screening) in sledenje okužbi – tako na mejah, letališčih, kakor ob morebitnih lokalnih izbruhih.
Prioriteta prve faze ostaja prebroditev začetnega šoka in prilagajanje na nove razmere. Situacija seveda ne bo rešena čez noč, vendar se lahko vsaj regionalno (beri: Evropa) upa na stabilizacijo in izboljšanje razmer v naslednjih tednih in mesecih. Prav tako bo virus ukročen hitreje s sodelovanjem. Stabilnejše regije “pohitrijo” umiritev razmer v okolici, nato se kolektivno pristopi še k preostalim epicentrom po svetu. Skupaj z razvojem cepiva, zdravil in širitvijo medicinskih kapacitet se lahko – odvisno od uspešnega sodelovanja – stanje “normalizira” tekom 2020 in virus premaga v 2021. Izziv je zgodovinski, vendar nedvomno premagljiv.