Vedno več (zahodnih) držav sprejema krizne zakonodaje prek katerih se brez večjih debat širi pooblastila represivnega aparata. Zgledi nekaterih kitajskih sosed, ki so virus uspešno zajezile brez panike in prisile, jasno kažejo, da je možno izbruh ustaviti brez obsežnih represivnih sredstev.

Pandemija COVIDa predstavlja izziv za vse državne sisteme, ne glede na demokratično ali avtokratično ureditev. Glede na pričetek izbruha v Aziji, so tamkajšnje države epidemiološko skoraj dva meseca pred ostalim svetom. Sočasno imajo raznovrstne politične režime, ki so prek različnih metod zajezili širjenje virusa. Če je kitajska pristopila s “trdo” roko, so regijske sosede – Tajvan, Južna Koreja – primer uspešne zajezitve prek “demokratičnih” (beri: mehkih) pristopov. Sredinsko pot do uspešne zajezitve medtem kažeta Singapur in Vietnam. “Utemeljitve” zahodnih voditeljev, ki sprejem represivne zakonodaje upravičujejo s potrebo po “avtoritarnem” soočenju z virusom, so torej zavajajoče.

Viri: Tajvan 1, 2, 3, 4 – Južna Koreja 1, 2, 3, 4 – Singapur 1, 2, 3 – Kitajska 1, 2, 3, 4

Video: Južna Koreja – Intervju z virologom (27.03) (37 min)

Predhodne izkušnje

  • Več držav v regiji je bilo na izbruh COVIDa bolje pripravljenih zaradi predhodnih izkušenj s patogeni (SARS, H5N1, ipd). V zakup se mora vzeti različno velikost držav, geografijo, gosto naseljenost prebivalsta in večmilijonska mesta, saj kombinacija mnoštva dejavnikov vpliva na zahtevnost zajezitve epidemije.
  • Nekatere Vzhodno-Azijske države so, po izkušnji SARSa leta 2003, ustanovile krizne “štabe” namenjene zaščiti pred epidemijami. Slednji so imeli pripravljene postopke in načrte, ki so se pričeli izvajati ob prvih govoricah o novem virusu.
  • eg: Tajvan je leta 2004 vzpostavil “National Health Command Center”. Ob pojavu COVIDa je center pričel z aktivacijo načrtov, zbiral “terenske” informacije za pregled nad okužbo, ter usklajeval odziv ostalih državnih agencij.

Hiter odziv

  • eg: Tajvan je ob koncu decembra, sočasno s potrditvijo novega virusa od kitajskih znanstvenikov, aktiviral screening letalskih potnikov iz Wuhana. Vse do danes je bilo zaznanih pičlih 400 primerov okužbe, kljub bližini kitajskega epicentra.
  • eg: Južna Koreja in Singapur sta ravnala podobno. Screening in priprave so bile v teku še preden se je virus pojavil v državi. Po najdbi prvih primerov ni bilo nejasnosti. Repertoar mehanizmov in ukrepov je bil znan – ostalo je le vprašanje sorazmernega odziva (beri: brez pretiravanja ali nepotrebne represije).

Maksimalen začeten odziv

  • V ozadju pristopa vseh treh držav je logika maksimalnega začetnega odziva, s katerim se dobi pregled nad obsegom in nevarnostjo okužbe. Kasneje se lahko ukrepe brez problema sprosti, oziroma prilagodi sorazmerno grožnji.

Jasna komunikacija političnega vodstva in stroke

  • eg: Tajvan, Južna Koreja in Singapur so vse od pojava prvih okužb, ohranjale odkrito in neprestano komunikacijo z javnostjo. Navodila in ukrepi so bili jasno razloženi; število in lokacije okužb so bili znani ter pod zdravstvenim nadzorom. Kombinacija natančnega spremljanja okužbe in odkrite javne komunikacije je preprečila paniko, ter sočasno državi omogočila premišljeno uporabo ukrepov.
  • eg: Južna Koreja je imela odličen začetni screening. Našla in izolirala je prvih 30 prenašalcev virusa – 31. jim “uide” izpod nadzora kar privede do kaskade novih okužb. Ponovno se izkaže korejska pripravljenost. Zaradi natančnega sledenja se karantena izkliče le nad mestom, kjer se COVID širi. V mesto se napoti zdravstveno pomoč in dodatne ekipe za sledenje okužbi, ter poveča število testiranj. Širjenje virusa je ustavljeno v nekaj tednih brez vsesplošne panike ali potrebe po drakonskih ukrepih v preostali državi.

Vsesplošna mobilizacija sredstev

  • Zoper virus se je mobiliziralo industrijo. Farmacevtska je pričela s proizvodnjo testov; gospodarstvo s proizvodnjo zaščitne opreme in razkužil; tehnološki sektor je razvijal aplikacije za lažje sledenje okužbam, prikazovanjem zalog mask v trgovinah, ipd.
  • eg: Vodstvo Južne Koreje, Singapurja in Tajvana je ob prvih primerih okužbe stopilo v kontakt s farmacevtsko industrijo in gospodarstvom. Farmacevtom je bila naročena hitra proizvodnja testov, medtem je vlada odstranila birokratske prepreke. Južna Koreja je imela dva tedna po prvem primeru, ko je bilo okužb v državi še vedno manj kot 100, na voljo več tisoč testov na dan. Trenutno jih proizvaja 100 tisoč dnevno; dosedaj je opravila cca 450.000 testov.
  • eg: Singapur je primer sredinske poti – milejši od kitajskega pristopa; ostrejši od južno-korejskega. Kot pri ostalih državah je bil ključen hiter začetni odziv ter jasna komunikacija vlade. Za pomoč pri sledenju okužbe je bila uporabljena policija; vojska je na ulicah razdeljevala maske; država je ljudem, ki so se vrnili iz tujine ali bili v kontaktu z okuženim, odredila neke vrste “hišni pripor”. S tem je bila karantena omejena le na posameznike in ne na celotno družbo.

Sodelovanje civilne družbe

  • Kljub dobri pripravljenosti držav in kompetentnega vodstva, je bil ključen element v vseh treh primerih odziv civilne družbe. Zaradi dobre komunikacije se je omejilo negotovost in zajezilo širjenje napačnih informacij. Ljudje so se samoorganizirali prek socialnih omrežij, kjer se je izmenjevalo dobre nasvete in rešitve. Prav tako se je gradila solidarnost lokalnih skupnosti, ki so poskrbele za oskrbo starejših in drugih ogroženih skupin.

Masovno testiranje

  • Brez masovnega testiranja populacije so podatki o stanju okužbe v državi nezanesljivi. Vse tri države niso le testirale na ulicah, temveč so postavile terminale, kjer se lahko posameznik preveri sam. Pojavili so se appi za pomoč pri samodiagnozi in gps sledenju okužbe. Testiranja so bila zastonj in opravljena brez prisile. Še enkrat se kaže odlika jasne komunikacije – prebivalstvo je razumelo resnost nevarnosti in obseg izbruha v državi, ter brez panike ali anti-vaxxer dvomov pristalo na krizne ukrepe. Vlade so imele zaupanje, ter sočasno prilagajale ukrepe sorazmerno in z jasnim razlogom.

Sledenje okužbi – Rapid Case Contact Management

  • Zaradi lastnosti COVIDa je težko ustaviti širjenje. C19 ima visoko kužnost ob nastopu simptomov VS maksimalna kužnost šele cca 6 dni po prvih simptomih pri SARSu. Če se odkrije okužbo šele zaradi “kritičnih” znakov v v bolnici, je covid verjetno že okužil druge posameznike.
  • Sledenje okužbi – lociranje, spremljanje zdravstvenega stanja in pravočasna izolacija ljudi, ki so imeli stik z okuženci – je Ahilova peta COVIDa. V kolikor se potencialne prenašalce osami preden lahko okužijo druge, se širjenje virusa ne le zajezi, temveč ustavlja.
  • eg: Južna Koreja je izvajala dvodnevne tečaje za prostovoljce, s katerimi je pridobila potrebno osebje za preventivno sledenje okužbi.
  • Pomembnost sledenja okužbi odraža dejstvo, da je bil pristop uporabljen v vseh azijskih državah, katerim je izbruh uspelo zajeziti. Poleg držav z mehkejšimi pristopi, tudi na Kitajskem.

Primeri večih azijskih držav kažejo, da je zajezitev COVIDa možna z mehkimi/demokratičnimi pristopi. Hitra reakcija; kompetentno vodstvo, ki posluša znanost; jasna komunikacija stanja; kolektiven odziv civilne družbe; pripravljeni krizni načrti in agencije; sledenje okužbi in preventivna osamitev pred nastopom simptomov – našteto so preizkušene rešitve. Ne le za sploščitev krivulje, temveč je možno širjenje virusa s preventivno izolacijo ustaviti. Kljub dosedanjim uspehom, so naštete azijske države prebrodile le prvo fazo. Drugi val okužbe se lahko vrne iz tujine – posledično se nikjer še ne slavi zmago, temveč ostajajo države v stanju pripravljenosti.

Azija ponuja uvid v celoten spekter spoprijema z virusom. Glede na Kitajsko je drakonski pristop nedvomno uspešen. Glede na ravnanje njenih sosed, pa ni nujen. Virus je možno zajeziti z mehkejšimi pristopi, ki ne zajemajo teptanja svobode in demokracije. Utemeljevati širjenje nadzornega aparata in jačanje represivnih organov s pandemijo, je potemtakem le priročen izgovor zahodnih avtokratov.