Izbruh SARS leta 2003 je bilo svarilo. Znanost je vse od takrat opozarjala pred možnostjo svetovne pandemije. V naslednjih letih so se svarila vrstila – ptičja gripa (H5N1), MERS, prašičja gripa, Ebola, etc. Druga grožnja so (še vedno) bakterije odporne na antibiotike – posledica razuzdane uporabe antibiotikov. Glede na prepletenost modernega sveta, je bila globalna pandemija le vprašanje časa.
Napredek medicine, uspešnost cepiv in izkoreninjenje nekaterih zgodovinskih bolezni, so povzročali zmoten občutek varnosti. Znanost ni le svarila, temveč nas je dosedaj uspešno varovala pred izbruhi. Nevarnejše pojave (Ebola, SARS, Zika) je uspelo zaustaviti z “zmernim” naporom, oziroma so bile posledice lokalne/regijske. Vse skupaj je dodatno okrepilo zmoten občutek varnosti.
Izpostaviti je nujno tudi naključnost genetike. COVID ima “lastnost” visoke kužnosti ob nastopu simptomov VS najvišja kužnost šele cca 6 dni po nastopu simptomov pri SARS. Povedano drugače – pri SARSu je bilo lažje preventivno ustavljati širjenje, saj se je bolne ljudi izoliralo preden so okužili druge. Ko pride v bolnico nekdo s simptomi in okužbo C19, se je virus zelo verjetno že širil naprej. Glede na naključnost genetike je ime virusa popolnoma brezpredmetno. Pandemijo trenutnih razsežnosti bi lahko povzročili že predhodni izbruhi koronavirusov.
Vrhunec ironije je, da znanost ni le svarila pred nevarnostjo pandemij v globaliziranem svetu. Znanost je svarila pred večimi možnimi scenariji – en izmed njih je bil izbruh naslednjega koronavirusa v Aziji:
- 10.03.20 – youtube intervju ameriškega virologa. (94 min)
- 19.03.20 – youtube Kurzgesagt of covid (9 min)
- 23.03.20 – članek o pričakovani pandemiji.
- 27.03.20 – youtube intervju južno-korejskega virologa. (37 min)
- okt 2019 – članek o preprečitvi naslednje pandemije.
- 2018 – youtube predavanje virologa o pripravljenosti na naslednjo pandemijo. (61 min)
- 2007 – znanstveni članek
V primeru COVIDa je večina držav podcenjevala azijsko pripravljenost na pojav novega virusa. Zaradi izkušenj s predhodnimi izbruhi, ter dvoma v kitajski napor potreben za uspešno zajezitev, so bili podatki iz Azije “predobri“. Odločevalci so se medtem ukvarjali z modeliranjem ekonomskih posledic, ter prepozno dojeli resnost globalnega izziva.