Pandemija se nadaljuje. Znanstvena skupnost nadaljuje s svarili, saj je obseg posledic odvisen od hitrega državnega in družbenega odziva. Prav tako se poudarja, da zapiranje mej le upočasni širjenje. Eden glavnih ciljev omejevanja kontaktov je sploščitev krivulje okužb. Prek zmanjšanja sočasnega števila okužb se želi preprečiti preobremenitev in kolaps zdravstvenih sistemov (#Italija).
Virus je stresni test za svetovno ekonomijo. Pojavlja se vedno večja panika na finančnih trgih, kar kaže trhlost zahodnih ekonomij, medtem ko se gospodarstvo sooča z možnostjo recesije. Prav tako se opozarja, da nižanje obrestnih mer in injekcije likvidnosti, niso uspešne rešitve – isto kot leta 2007/2008 se ponovno najprej rešuje banke in borze. Nekateri smatrajo virus za epohalno krizo 21. stoletja.
Kitajska nadaljuje normalizacijo vsakdanjega življenja in pospešeno zaganja ekonomijo (1, 2, 3). Relativno uspešen spoprijem se odvija tudi po Jugo-Vzhodni Aziji, medtem ko se celotna regija pripravlja na okužene iz drugih predelov sveta.
Indija je končno pričela z obširnejšimi ukrepi. Situacija se slabša v Iranu, kjer bi bila velika pomoč že ukinitev dela ekonomskih sankcij. Na Bližnjem vzhodu so državni odzivi različni. Prednjači oster odziv Izraela, medtem ko se Libanon šibi od nove krize sredi kriznih časov.
Za Evropo je COVID možnost za poglobitev unije in vzpostavitve kriznih mehanizmov. Skoraj vse članice pričenjajo z zaostrovanjem ukrepov, še posebej Španija in Francija. Najslabše stanje je v Italiji, kjer je vsakdanje življenje praktično ustavljeno. Mnogo članic še vedno zaostaja z uvedbo, med drugim se presprašuje pripravljenost Velike Britanije.
Razlika v odnosu do virusa se kaže tudi ob primerjavi nagovorov Macrona, Merklove in Trumpa. Slednji je ustavil letalski prevoz med Evropo in Ameriko, vendar strokovnjaki poudarjajo, da to ne bo dovolj. Na splošno sliči dosedanji ameriški odziv pomanjkljivemu italijanskemu ravnanju ob prvih okužbah, kar je privedlo do preobremenitve zdravstvenega sistema in visoke smrtnosti.