Turška poteza na severozahodu Sirije se je izjalovila. Eskalacija zadnjega meseca je poslabšala humanitarno stanje, vendar se je že od vsega začetka pričakovalo, da ne bo ustavilo Assadovih sil. Situacijo je, kot že večkrat, pomagal umiriti Putin med pogovori z Erdoganom v Moskvi, kjer sta sprti strani pristali na začasno premirje.

Bitka za Idlib – natančneje za avtocesto M5, ki povezuje Damask in Alepo – je zaenkrat odločena, kar Assadovemu režimu omogoča nadaljno konsolidacijo zahodnega dela države. Širši problemi Sirije in regije seveda še zdaleč niso odpravljeni, vendar je večina sprtih strani izčrpanih. Pomislek je seveda tudi koronavirus – obseg posledic ni predvidljiv, posledično ni obsežen vojaški konflikt smotrn za nobeno od vpletenih strani.

  • Cilj turške ofenzive ni bilo le mesto Idlib, temveč bližnja avtocesta M5, ki povezuje Damask in Alepo. Sirske sile so v zadnjih mesecih napredovale v smeri Idliba, kar je turška stran želela ustaviti. Poleg tega so se v regiji nahajali ostanki različnih delov, od Turčije podprte, sirske opozicije.
  • Erdoganova poteza je bila od vsega začetka tvegana, vendar del “agresivne diplomacije”. Vse dokler Assad ne kontrolira Idliba, oziroma avtoceste M5, je njegovo preživetje oteženo. Morebiten turški uspeh bi Sirskemu režimu zadal težak udarec, oziroma okrepil turško pozicijo med diplomatskimi pogajanji.
  • Eskalacija je na kocko postavil odnose z Rusijo – zaveznico Assada – prav tako del diplomatske igre. Tekom sirskega konflikta se je med Rusijo in Turčijo odvilo že več incidentov in kriz, vendar sta vedno znova našle pot k deeskalaciji in nadaljnemu “sodelovanju”. Državi imata, ne glede na Sirijo, prepletene ekonomije in določene skupne interese.
  • Erdogan je verjetno računal na večjo podporo zahoda in mednarodne skupnosti, kar je bilo izjemno optimistično. Njegova zunanja politika zadnjih let je ohladila odnose z zahodom; notranjepolitično velja za avtokrata, ki ne vzbuja sočustvovanja. V varnostnem svetu ZN je prepreka kitajski in ruski veto. Na svojo stran je poskušal dobiti NATO prek pseudo-kolektivno kvazi-obrambe, vendar ga je Stoltenberg opomnil, da se turške sile nahajajo na tujem ozemlju. Zadnja poteza erdoganovega obupa je bilo izsiljevanje Evropske unije z begunci na grških mejah unije, kar razen humanitarne krize, prav tako ni obrodilo ničesar.
  • Kalvarija v Idlibu se končuje – diplomatska igra in regionalno merjenje moči se nadaljuje. Sirska tragedija še zdaleč ni razrešena. Rezultat zadnjih mesecev je poslabšano humanitarno stanje ter zaostrena begunska kriza na grških mejah Evropske unije. Kratkoročno se obeta sicer možnost dajšega premirja – celotna regija je po dveh desetletjih konfliktov izčrpana (začenši z ilegalnim posredovanjem v Iraku leta 2003), pred vrati je spoprijem s COVID19.