Vse od “humanitarne” intervencije NATA leta 2011 se Libija sooča s kaosom in državljansko vojno med milicami iz zahodnega (Tripoli) in vzhodnega (Benghazi) dela države. Vzhodne sile generala Haftarja (Libyan National Army – LNA) podpira Francija, Rusija, Egipt ter več zalivskih monarhij, medtem ko je zahodna oblast (Government of National Accord – GNA) podprta s strani Združenih Narodov in večih zahodnih držav NATA, med drugim tudi Turčije. Po propadlih mirovnih pogajanjih v Berlinu in haftarjevi blokadi izvoza nafte, ter dejstvu, da vzhodne sile kontrolirajo večino države in ogrožajo sam Tripoli, se GNA sooča s propadom. Posledično ne presneča napotitev turških okrepitev, s čimer si želi predsednik Erdogan zavarovati ekonomske in politične interese v Libiji (politična bližina Erdogana z muslimansko bratovščino, ki je del GNA; turške investicije v Libiji; morske poti). Ironično je le, da naj bi Turčija v Libijo pošiljala pripadnike Islamske Države izvržene iz Sirije, ki se bodo po novem borili na strani od Združenih narodov podprte GNA.
