Iranska strategija zadnjih mesecev, torej postopno eskaliranje napadov na tankerje in splošno motenje naftnega kolesja, se interpretira kot odgovor na Ameriške sankcije. Iranska stran, trpeča zaradi ekonomske blokade, si je z eskalacijo obetala višjo ceno nafte na svetovnih trgih, ter posredno pomoč ameriških zaveznikov, ki bi Trumpovo administracijo prepričali v deeskalacijo. Četudi se je iranska strategija izjalovila, saj cena nafte ni eksplodirala, medtem ko so sankcije še vedno v teku, je ameriška stran Iranskemu režimu podarila “moralno” zmago. Z mankom bolj resnega odgovora na iranske provokacije, se je omajalo zaupanje zalivskih monarhij v zgodovinsko vlogo amerike pri garantiranju njihovega preživetja in zagotavljanju toka nafte. Prav tako je zaskrbljujoče dejstvo, da je bil napad na rafinerijo uspešen kljub vsem vojaškim silam v regiji [[1], obenem pa kaže na širitev tehnologije, natančneje uporabe vojaških dronov v rokah uporniških sil. Seveda je potrebno poudariti, da so Iranci [2] pomagali jemenskim hutijem pri oskrbi z raketami in droni, kljub temu napad odstira ranljivost moderne infrastrukture pred asimetričnimi napadi, navkljub napihnjenim vojaškim proračunom.
Vir: foreignpolicy.com
Vir: foreignpolicy.com
Prihodnost prav tako ni obetujoča, saj je Amerika prekinila vse pogovore in diplomatske vezi z Iranom, s čimer izgineva upanje na hitro razrešitev trenj.